Maja Ferme: »Če smo mi spoštljivi do psov, so tudi oni do nas«

Modna oblikovalka Maja Ferme je že od malega velika ljubiteljica psov, brez katerih pravi, da ne more živeti. Danes ji družbo delata dve dolgodlaki čivavi.

To sta 11-letni Om in 8-letni Shanti. Še posebej ljub ji je spomin, kako lepo sta kužka sprejela njeno hčer, ko so jo prinesli iz porodnišnice.

Maja, od kdaj že traja vaša vez s pasjimi prijatelji?

V osnovni šoli sem dobila svojega prvega psa Erota, ki nas je prehitro zapustil. In naslednjega kmalu zatem, ki je bil z nami dobrih 18 let. Aris je bil družinski pes in vsak po malem je skrbel zanj. Ko je umrl, nam je bilo vsem izredno težko in rekli smo, da psov ne bomo imeli več. Vendar tako kot vsak pasjeljubec, ko imaš enkrat psa, ne moreš več brez njega. Zato sva se čez čas z možem odločila za prvega skupnega psa, dolgodlako čivavo; samčka, ki sva ga poimenovala Om, kmalu za tem pa še za Shantija.

Danes vam, kot pravite, delata družbo Om in Shanti, dolgodlaki čivavi. Kako ste se odločili za to pasmo?

Glede na najine predhodne izkušnje – oba sva imela namreč v mladosti psa – sva se odločila za pasmo dolgodlaka čivava, ki nama je najbolj ustrezala glede na najin pestri življenjski stil in mnoga potovanja. Čivava je namreč kompaktna, a najmanjša pasma psov na svetu, po teži se gibljejo nekje med 1,5 do 3 kilograme in skoraj povsod jo lahko vzameš s seboj. Obenem je dolgodlaka čivava kljub čudoviti dlaki zelo nezahtevna za nego, prav tako ne potrebuje ogromno gibanja in z njo je enostavno potovati. Ustrezal pa nama je tudi značaj čivav. Načeloma so to zelo samozavestni, dostojanstveni, pogumni in ljubeči psi, ki se zelo navežejo na lastnika in ki se zelo radi crkljajo. Seveda pa je značaj odvisen tudi od vzgoje in legla.

Koliko let štejeta Om in Shanti in kako bi ju opisali?

Om ima 11 let, Shanti pa 8 let. Oba sta čudovita kužka, izredno inteligentna, čuječa, zvesta, pogumna, samozavestna … Lahko bi naštevala še in še. Vsakdo, ki ju spozna, se zaljubi vanju. Om je tudi odličen tekmovalni pes. Ko pride v ring, pravimo, da je vrhunski maneken. Poleg tega, da ima vse predispozicije za vrhunskega psa, tudi uživa v ringu, kar opazijo na koncu tudi sodniki. Z možem nisva profesionalna ‘hendlerja’; če bi vzel Oma v roke kdo od takšnih ljudi, verjamem, da bi bil svetovni prvak. Kljub temu je postal državni prvak v lepoti med čivavami in je morda nekoliko bolj umirjen in dostojanstven pes, medtem ko je Shanti bolj razigran pes, ki rad zganja vragolije in nasmeje vse okoli sebe.

Kaj vam v življenju pomeni pasja družba? Kako vpliva na vas?

Pes te je vedno vesel, ne glede na to, ali si dobre ali slabe volje. Tudi kadar si v stresu, te zna pomiriti. Predvsem pa vpliva na socialne stike, odtrga te od monitorjev in od dela, ne glede na vremenske razmere; hočeš nočeš moraš na sprehod, kar ti zbistri glavo in te napolni z novo energijo. Je pa včasih tudi naporno. Imeti psa je odgovornost. Ko ga dobiš, to zahteva precej časa in dobro vzgojo. Ni vse samo luštno in romantično. Treba je pomisliti tudi na bolezni, obiske veterinarjev, včasih operacije, kam z njimi, ko greš na daljša potovanja itd.

Imate morda kakšen prav posebno ljub spomin na kakšnega kužka v svojem življenju?

Ko smo prvič prinesli našo dojenčico domov, smo jo položili na odejico na tla in jo pokazali Omu in Shantiju. Oba sta jo prevohala in se stisnila poleg nje. Ko smo jo odnesli v njeno zibko, sta se Om in Shanti ulegla poleg zibke in tako ostala poleg nje vso noč. Zdaj, ko je hčerka Paris Noa stara tri leta, ju s ponosom pelje na sprehod, naučila pa se je tudi ravnati z njima. Ve, kje ima kateri svojo mejo. Če smo mi spoštljivi do psov, so tudi oni do nas. Vsak pa potrebuje svoj prostor, ki ga tudi moramo spoštovati.

Potem so Om, Shanti in Paris Noa veliki prijatelji in zavezniki?

Z Omom imata bolj sproščen odnos in ji dovoli več, medtem ko Shanti ne mara pretiranega stiskanja in divjanja okoli sebe in to jasno pokaže, kar Zdaj ve tudi Paris Noa. Mislim, da otroku ne smemo dovoliti vsega, le zato, ker je otrok, in da mora razumeti, da sta tudi psa družinska člana, ki imata svoje potrebe. Le tako lahko razvijejo ljubeč in spoštljiv odnos drug do drugega. Ker smo v bližini vrtca, zelo dobro vidim, koliko prednosti je prineslo odraščanje naše hčerke s psi. Pri treh letih jima sama nasuje hrano in jima da za piti ter ju pelje na sprehod; v najini družbi seveda. Ostalim otrokom in staršem pa nadvse odraslo razlaga o svojih kužkih, jih uči, kako jih je treba najprej spoznati in nato pravilno pobožati, kaj smejo jesti in česa ne … Vesela sem, da se tudi z njima uči odgovornosti, ki je nujna za samostojnost in neodvisnost človeka.

Špela Šimenc