Miha Jerot, vodnik reševalnega psa: »Z vztrajnim in doslednim delom ima vsak lahko vzgojenega psa«

Miha Jerot je vodnik pred nedavnim upokojene reševalne psičke Rube, nemške kratkodlake ptičarke, s katero sta osvojila mednarodni izpit najvišje stopnje za iskanje pogrešanih v naravi.

Na svetu je za to kvalificiranih zgolj okoli 20 parov. Naučeno Miha prenaša v vsakdanje metode vzgoje in šolanja psov, oboje obožuje in prepričan je, da ima z vztrajnim in doslednim delom vsakdo lahko vzgojenega psa.

Kako se je začela vaša zgodba dela z reševalnim psom?

Čisto po spletu okoliščin sem prišel v Kranj v družbo vodnikov reševalnih psov. Takrat niti psa še nisem imel, sem se pa popolnoma navdušil, ko sem opazoval vodnike reševalnih psov pri delu. Takrat sem si rekel, da bom to počel tudi sam. Šel sem v akcijo: najprej seveda poiskati primernega psa. Ruba, nemški kratkodlaki ptičar, je bila namensko kupljena za to, da postane reševalni pes. Nisem vedel, kako daleč bo vse skupaj pripeljalo, a na koncu je peljalo zelo daleč.

Osvojila sta mednarodni izpit najvišje stopnje za iskanje pogrešanih v naravi (MRT). Gre še višje?

Primerljivi so še uspehi na svetovnih prvenstvih, kjer pa po spletu okoliščin nikoli nisva bila na stopničkah, čeprav sva tam kar trikrat zastopala Slovenijo. Kljub temu sem z najinim delom zelo zadovoljen. Sva eden redkih reševalnih parov na svetu, ki imajo mednarodno licenco MRT. To je licenca za mednarodno pomoč, če se kjer koli kaj zgodi. Mislim, da je v svetovnem merilu trenutno certificiranih okoli 20 parov; vsako leto so morda štirje novi, licenco pa je treba obnoviti vsaki dve leti.

Kaj pa to pomeni v praksi? Sta se udeleževala reševanj po svetu?

Ta licenca omogoča reševanje v ekstremnih situacijah po svetu. Žal pa je bila v času, ko sva bila z Rubo aktivna, prisotna diskrepanca med krovno organizacijo in državami, zato nisva bila poklicana nikamor. Bili smo kot enota za okras in še dobro, da se v zadnjem času stvari spreminjajo na bolje. Dejstvo namreč je, da smo Slovenci med najbolj uspešnimi vodniki reševalnih psov na svetu in bi lahko uspešno pomagali v marsikateri nesreči.

Sta se z Rubo udeleževala reševanj po Sloveniji?

Da, to pa. V Sloveniji k sreči nimamo rušilnih potresov, tako da je največ iskanj v času sezone gob in borovnic, ko se ljudje izgubijo po gozdovih.

Ruba se je pred kratkim upokojila. Zaradi starosti?

Ruba je stara 11 let, vendar je to še najmanj. Pred kratkim je imela operirani obe koleni, zato smo jo morali prisilno odmakniti. Zdaj je upokojena in ne bo več delala, na takem nivoju zagotovo ne, saj ta raven zahteva ogromno vaj in dela, pa tudi visoko psihofizično pripravo.

Koliko truda je treba vložiti v to, da reševalni par postane vrhunski?

Če želiš stvari pripeljati na učinkovito raven, so s stališča učnega procesa najbolj naporna prva 2 ali 3 leta. Iskanje se dela dva- do trikrat na teden, poslušnost pa vsak dan. Kasneje delovni pes postane zelo stabilen in takrat si lahko privoščiš manj treniranja. Pes takrat že prevzame določene vzorce, pridobi izkušnje, dobro se zaveda svoje naloge. Če s psom delaš pravilno, pes pri tem tako uživa, da je to res veselje gledati. In potem tudi uspeh ne izostane. Midva sva se prvič certificirala pri Rubijinih šestih letih – toliko časa sva potrebovala, da sva prišla na raven, ki je primerna za kakšno licenco. Seveda pa to ne pomeni, da so tega sposobni vsi vodniki in vsi psi. Ni vsak pes primeren, da poseže po zmagovalnih stopničkah, ne glede na to, kako dober vodnik je.

Kakšen človek in kakšen pes pa lahko postaneta reševalni par? So kakšne omejitve?

Vodnik reševalnega psa pomeni način življenja. Mora biti resen in predan svojemu cilju. Pri psu pa je optimalno, da je mladiček, in sicer zato, da se vse dela od začetka. Pri starejših psih je treba včasih najprej rešiti kakšne stare vzorce, ki izvirajo iz preteklosti. Starost pa sama po sebi ne vpliva na učinkovitost. Vsak vodnik, ki ima željo, lahko to postane, in vsak pes, ki ima približno željo po nekem delu, sodelovanju z lastnikom, tudi.

Kaj pa pasemske omejitve?

Morda so malo manj primerne težje in zelo velike pasme, kot je denimo nemška doga, saj težko ohranjajo kondicijo. Kondicija in delovna kondicija pa sta dva glavna segmenta pri delu reševalnega psa. Pri reševalnih akcijah se pregledujejo ogromni tereni. Manj primerni so tudi psi, ki imajo napačno ukotenost v kolkih (npr. stafordi ali bokserji), saj pri delu na ruševini prihaja do nenaravnih položajev in posledično hitro pride do poškodbe. Kot tretje pa bi omenil kratkogobčne pasme, ki se zelo hitro pregrejejo, saj se ne zmorejo dovolj hitro ohlajati. A kljub vsemu se tudi predstavniki teh pasem pojavljajo med reševalnimi psi in uspešno sodelujejo. Če se tega lotiš ljubiteljsko, to lahko počneš s čisto vsakim psom.

Imate vi še željo po delu v reševalnem paru?

Vsekakor! Takoj ko nam bo situacija dopuščala, se nameravam vrniti. Doma imamo trenutno tri pse in z našo posvojenko Lalo že delam malo v tej smeri. Načrt je, da se v naslednjem letu vrnem z novim psom, upam, da na vrhunsko raven in tudi na kakšne reševalne akcije po svetu. Čeprav moram poudariti, da prav tako uživam v samem procesu učenja, priprav, ko vidim, na kakšno raven lahko spravim psa in kako on pri tem uživa.

Zagotovo se je v zadnjih desetih letih, odkar ste aktivni na tem področju, zgodilo veliko zanimivih zgodb. Bi kakšno delili z nami?

Seveda, v spominu so ostale tako lepe kot malo manj lepe stvari. Malo manj z veseljem se spominjam ene vaje v Ljubljani, kamor sva z Rubo prišla kot par, od katerega se je ogromno pričakovalo, na koncu pa Ruba ni dala od sebe absolutno nič. Z veseljem pa se spominjam, kako je bilo, ko sva naredila mednarodno licenco. To je bila ena najboljših izkušenj. Razmere so bile res grozne, na vseh deloviščih nevihte z nalivi in vetrom. Potem pa si predstavljajte, da pes išče določen vonj v takih razmerah. Kateri koli pes, ki je bil takrat uspešen, je pravi mali čudež.

Kaj pa je tisto, kar vas motivira pri delu z reševalnim psom?

Motivira me iskanje novih tehnik, s katerimi psa spravim na višjo raven, s katerimi stvari dosežeš hitreje, prek katerih je pes bolj natančen, fokusiran. Ta napredek me pri reševalnem delu najbolj motivira. Uživam v samem tekmovanju, motivirajo me seveda tudi rezultati. A to je drugotnega pomena. V prvi vrsti si želim zaposlitev za svojega psa, v kateri uživa. Želim narediti korak naprej v šolanju psov. Vse te tehnike, ki se jih naučim pri reševalnem delu, uporabljam tudi pri vzgoji in prevzgoji.

Pogovarjala se je: Špela Šimenc