Pogovor, Anja Kosi: »Svet brez živali bi bil pust in temačen«

Anja Kosi je srčna prostovoljka, aktivna zagovornica pravic živali in izjemna fotografinja živali. Šteje šele 24 let, a od otroštva ji je kristalno jasno, da se bo njen svet vrtel okoli živali, prav posebno mesto pa imajo v njenem srcu psi.

Na pse, ki so ji prekrižali pot v življenju, ima tako lepe kot izjemno žalostne spomine. Ko človek gleda njene fotografije, se zdi, da se z njimi pogovarja v svojem jeziku.

Anja – prostovoljka, fotografinja, aktivistka … Kdo si?

Sem dekle, ki od malih nog obožuje živali in od tedaj se moj svet vrti okrog njih. Živali dajejo pomen mojemu življenju, zato vedno rada poudarjam, da bi bil svet brez njih pust in temačen. Moj največji hobi in življenje pa predstavljajo prav psi. V mnogih pogledih me živali izpolnjujejo. Z živalmi sem preprosto to, kar sem, brez obsojanj iz njihove strani. Sprejmejo me takšno, kot sem. In jaz sprejemam njih, saj so resnično čudovita bitja. Sem tudi velika ljubiteljica in zagovornica volkov – menim, da so nam nadvse podobni in v marsičem celo nam ljudem za zgled. Ljudje v njih vidijo zgolj zveri. Jaz pa v njih vidim svojo sorodno dušo, bojevnike, zveste zaščitnike svoje družine in neverjetno inteligentne živali, ki s svojim partnerjem ostanejo do svoje smrti in tudi žalujejo po njihovi izgubi. Skratka, vse to sem, kar ste našteli, v svojem bistvu pa pač dekle, ki ima rada živali.

Kot si povedala, si bila vpisana na Veterinarsko šolo, pa nisi zdržala pritiskov.

Od otroštva me spremlja čut za živali, od otroških dni tudi ne jem mesa. Kot triletna deklica sem videla prizor na kolinah, ki ga ne morem pozabiti in od takrat ne jem mesa. Tako logično se mi je zdelo, da se izobrazim za veterinarskega tehnika. Toda šolanje sem na polovici pustila, saj resnično nisem zdržala pritiskov. Globoko me je prizadel odnos do rejnih živali. Obiskali smo veliko farm, kmetij, pa tudi klavnico. Ko so nam profesorji na eni izmed praks kazali, kako se prašičke kastrira na živo in trdili, da anestetik mladega prašička ubije, sem se počutila kot del proizvodnje. V eni izmed mlekarn smo bili priča podhranjenim kravam, lahko si preštel vsa vretenca. Drugje so živali ležale v lastnih iztrebkih, bolne in priklenjene na verige. Vse to me je hudo prizadelo, sčasoma enostavno ni šlo več.

Kakšen je tvoj prvi spomin na pse, živali?

Pri nas doma smo od nekdaj imeli živali, starši in stari starši so me pogosto vozili tudi na kmetijo in v naravo, od koder me niso mogli spraviti domov. Že od otroštva sem si nadvse želela svojega psa, zato sem ustavila vsakega skrbnika psa, ki mi je prekrižal pot. Svojo prvo psičko mi je uspelo dobiti pri svojih 11 letih. Nala je bila pasme samojed, s starši smo jo vzeli iz slabih razmer, zaradi katerih je imela grozne zdravstvene in psihične posledice, ki sva jih s trdim delom in voljo z leti rešili. Zaradi nje sem danes to, kar sem. Kot vedno povem, je ravno ona razlog, da sem se začela ukvarjati s psi in jim posvetila svoje življenje. Zdaj pa si življenje delim s sibirskim haskijem, švicarsko ovčarko in mačkom. Oni so moji zvesti spremljevalci in sopotniki.

V resnici pa so vsaj malo tvoje tudi vse tiste živali, ki si jim in jim še pomagaš …

Res je, vsaka ostane v mojem srcu. Prostovoljno pomagam, kjer in kadar lahko. Kar nekaj časa sem na sprehode peljala iz zavetišč, jih hodila fotografirat in jim s tem pomagala do novega doma. Nekaj časa sem bila tudi administratorka za družbena omrežja v društvu Volčje srce, ki se še zdaj bori za zaščito volka v naravi in so ambasadorji za volčje pasme psov. Zdaj, ko mi čas tega več ne dopušča, pa pomagam živalim priložnostno. Vsako leto poberem s ceste kakšno brezdomno mačko in ji najdem nov dom. Nekaj psov sem tudi rešila bednega življenja na verigi in pomagala pri ozaveščanju njihovih skrbnikov. Trenutno se ravno borim za prostoživeče mačke v okolici Mariborske tržnice. Po svojih močeh tudi ozaveščam ljudi do boljšega odnosa do živali.

Se je zgodba kakšne živali prav posebej zasidrala v tvoje srce?

Pri delu z živalmi so tako lepi kot tudi grenki spomini. V zelo lepem spominu mi bodo ostali vsi tisti psi, ki so v našem zavetišču dobili nov dom. Ne bom pozabila nemškega ovčarja Đina, ki je po letih bivanja v zavetišču kljub svojim starostnim in zdravstvenim težavam dobil čudovit dom. Takrat sem se od sreče zjokala. Prav tako ne bom pozabila mačkona, ki sem ga leto dni nazaj rešila zanesljive smrti, njegov novi skrbnik mi še zdaj pošilja fotografije in mi s tem pogreje srce. Po drugi strani pa mi je hudo vsakokrat, ko pomislim na živali, ki jim nisem mogla pomagati. Don je bil eden izmed teh psov. Bil je šarplaninec, ki je životaril pred podjetjem svojim skrbnikov v kletki. Zanj sem dve leti skrbela kot za svojega psa. Z različnimi društvi sem mu skušala pomagati do novega doma, vendar mi brez privolitve njegovih lastnikov nihče ni mogel pomagati. Nekega dne pa je izginil. Še zdaj ne vem, kaj so skrbniki z njim storili. S pomočjo veterinarjev in prijateljev smo ga dolgo iskali. Za njim se je izgubila vsaka sled.

Iz tvojih fotografij se zdi, da se z živalmi pogovarjaš. Se ti zdi, da je za dobrega fotografa živali nujen izjemen čut do živali?

Verjamem, da je pri fotografiji živali še kako pomemben odnos, ki ga imaš z živaljo. Zato si za fotografiranje vedno vzamem čas in sprva skušam vzpostaviti z živaljo neki pristen odnos. Psov nikoli ne silim v fotografiranje, če vidim, da jim ni več do tega. Vedno pa jih skušam zmotivirati s hrano ali igračo. Svoja psa in mačko sem od majhnega učila sedenja in čakanja na različnih podlagah in lokacijah. Zdaj vsi trije z veseljem pozirajo za fotografije.

Anja, kakšni pa so tvoji cilji v življenju?

Moje največje sanje so, da bi nekoč delala z volkovi in jih fotografirala. Drugače pa si želim še naprej biti obkrožena z živalmi, početi to, kar me veseli, se ukvarjati s fotografijo, potovati.

Špela Šimenc