Pogovor: Zdenka Peloz, ki je posvojila psičko iz Bosne

Zdenka Peloz je po stroki socialna pedagoginja in psihoterapevtka, sicer pa velika ljubiteljica živali. Doma ji družbo delajo šest mačk, nemška bokserka Gorka in turška kangalka Kendall, ki ima za seboj prav posebno zgodbo.

Prihaja iz Bosne, s ceste. Najdena je bila v izjemno slabem stanju, pri približno dveh letih, na nekem gradbišču. Nekajkrat je za las ušla smrti, preden sta se z Zdenko našli. Danes je Kendall med drugim tudi terapevtska psička.

Kakšno zgodbo za seboj nosi Kendall?
Na nekem gradbišču v Sarajevu jo je zares ubogo našel mladi moški Edin. Ker jo je njegov sodelavec hotel ubiti, je Edin poklical tamkajšnji azil. Psičko je skoraj pol leta obiskoval, in ker ni mogel gledati groznih razmer v azilu, jo je vzel k sebi domov, kjer je že bilo nekaj psov. Sosedje so ga prijavili policiji in imel je 24 ur časa, da jim poišče dom. Takrat sem na Facebooku zasledila njegov obupani klic na pomoč in mu finančno pomagala. Nisem pa imela nobenega namena imeti še enega psa. Doma imamo nemško bokserko Gorko; od nekdaj smo zaljubljeni v to pasmo. Skratka, stekla je akcija in Kendall je prišla v Slovenijo. Nekega dne sem zasledila njene fotografije. Ni in ni našla doma, saj je bilo mnogo oteževalnih okoliščin za njeno posvojitev. Nekaj v meni se je premaknilo, da sem jo šla samo pogledat. Povem vam, pri meni se nikoli ne konča dobro, če grem nekaj samo pogledat (smeh).

Ste jo pripeljali domov?
To pa ne. Tega ne bi nikoli naredila. Posvojitev se mi zdi izjemno odgovorno dejanje. Sem pa zares začela razmišljati v tej smeri, ko sem jo zagledala. Bila je ljubezen na prvi pogled. Toda doma smo imeli Gorko in pogoj za posvojitev je bil, da bosta lepo sobivali. Skrajno resno sem pristopila k stvari, najela pasjega strokovnjaka, ki je imel izkušnje s to pasmo. Ko sem mu ob prvem srečanju povedala, za katero pasmo gre, je bil zelo skeptičen, saj velja za napadalno in agresivno. Ko pa je spoznal Kendall, je rekel, da še ni srečal tako prijaznega turškega kangala. Skupaj smo, največ prek sprehodov, spoznavali Gorko in Kendall, ki je bila ves ta čas v začasnem domu. Počasi smo Kendall spustili na svoje dvorišče in Gorka jo je sprejela. Kendall pa je bila očitno že prej vajena živeti v tropu, saj nima težav z drugimi psi in z mački. Po enem mesecu sem se odločila za uradno posvojitev.

Poudarjate, da je Kendall prišla čez mejo z vsemi potrebnimi dokumenti. Slišite kdaj kakšen očitek glede posvojitve psa z Balkana?
Nekateri so izjemno kritični, zato rada poudarim, da se strinjam s tem, da se uvaža samo pse z vsemi potrebnimi dokumenti. Zdi se mi tudi prav, da so uvoženi psi kastrirani in sterilizirani. Kar se pa tiče samih mej – meje so ustvarili ljudje, ne živali. Osebno mi je povsem vseeno. Kendall je psica, ki sem ji nudila pomoč in jo vzljubila, pa bi lahko bila iz Romunije, Kitajske ali Indonezije. Meni je vseeno, od kod kdo prihaja. Podobno je z begunci. Med njimi so izjemni ljudje, ki jim kritiki ne sežejo do kolen. Jaz po svojih močeh pomagam vsem. Ne razumem pa, zakaj je v splošnem prepričanju povsem sprejemljivo uvoziti psa iz Anglije, iz Bosne pa toliko manj. Seveda se pogosto postavlja vprašanje o tem, zakaj pa ne pomagati slovenskim psom, zakaj ne dajem denarja za otroke … Ljudje smo različni in mislim, da imamo pravico izbirati, kje in na katerem področju se bomo bolj angažirali.
Pravite, da je bilo pri posvojitvi Kendall mnogo oteževalnih okoliščin.

Kakšnih?
Prvič, to je velik pes, ki veliko poje. Ko jo je Edin našel, je imela 18 kilogramov, danes jih ima 52. Imela je tudi težave s kolki – v Bosni so ji slikali kolke in ugotovili hudo displazijo, slabo prognozo sta ji potrdila tudi dva slovenska veterinarja. Poleg tega pa je imela še hudo alergijo na čisto vse, ves čas se je praskala. In vneta ušesa. Za prihodnjega posvojitelja precej klavna napoved.

Kakšno pa je njeno zdravstveno stanje danes?
Ko sem se odločila za posvojitev, sem Kendall najprej peljala k veterinarju glede kolkov, da bi vedela, kaj lahko pričakujem. Pravi čudež, slika je pokazala zgolj minimalno displazijo na eni strani! Pomislite, da so pred tem trije veterinarji, eden v Bosni in dva v Sloveniji, predlagali, da je najboljša rešitev, da bi jo uspavali. Alergij sva se z veterinarko skrbno lotili in počasi se je zmanjševal odmerek zdravil, od lanske pomladi pa je brez zdravil in tudi brez alergij. Danes je popolnoma zdrava psička.

»Slaba zdravstvena prognoza, pes s ceste, pa še nevarna pasma,« pravite da so vam govorili. Vi pa ste sledili svojemu občutku, se odločili in se izšolali celo za terapevtski par …
Res je. Moram reči, da me definicija nevarnih pasem zelo zmoti. Niso vsi predstavniki teh pasem takšni. Moja Kendall je izjemno strpna in miroljubna psička, ki v sebi nosi pomirjevalno milino. Samo enkrat se je v dveh letih odzvala z laježem, ko je nekdo skočil nanjo. Ima posebno energijo, ki deluje zares prijetno. Vedno rečem, da je ona moja terapija. Ni pes, ki bi zabaval, delal trikce, prekipeval od energije ali izrazito kazal čustva. Ona enostavno samo je. Zaradi mirne nravi sem se tudi odločila, da se bova izšolali za terapevtski par pri Ambasadorjih nasmeha. V prvi vrsti z namenom, da bo mene spremljala na delo – imam zasebno ordinacijo v zdravstvenem domu v Postojni, kamor me spremlja enkrat na teden.

Pa imate občutek, da so Kendall ostale kakšne travme od njenih prvih dveh let?
V prvih dveh letih Kendall zagotovo ni bilo lahko. Prvo leto se mi je na nekem križišču strgala z ovratnice. Ko sem prišla za njo, da bi ji nadela ovratnico, se je dobesedno sploščila s tlemi, kar nakazuje na to, da je bila zagotovo tepena. Če sem doma nepričakovano dvignila roko, je začela mežikati in se umikati stran. Počen ima tudi en od spodnjih zob in kot pravi zobozdravnica, je to posledica močnega udarca od strani. V prvem letu je bila zelo občutljiva tudi na grmenje, se je prepirala nazaj. Zdaj, po dveh letih pa se je vse to umirilo; pridobila je zaupanje.

Doma imate nemško bokserko, ki prekipeva od energije in Kendall, ki je povsem umirjena psička. Kako to deluje?
Pogosto v šali pravim, da ima Kendall zelo dobre živce, saj jih, če živiš z bokserjem, moraš imeti. Če Gorka izkazuje čustva v razponu od -30 do +30, je pri Kendall ta razpon od -3 do +3. Sta pa ena drugi protiutež. Gorka pogosto Kendall zvabi k igri, obratno pa Kendall zna Gorko zelo dobro umiriti. Sprehode pa izvajamo ločeno. Mož in Gorka sta bolj aktivne sorte in hitita na sprehod navsezgodaj zjutraj. Jaz in Kendall pa sva bolj umirjeni, počasni.

Zelo dobro ste premislili, preden ste posvojili Kendall. Bi še enkrat sprejeli enako odločitev?
Vsekakor. Ne meni in ne možu niti za trenutek ni bilo žal odločitve. Pa čeprav se prej nikoli nisva pogovarjala o še enem psu v hiši. Lep občutek je, ko poskušaš nekomu omogočiti življenje, kot si ga vsak izmed nas zasluži. Kendall bi lahko umrla v azilu in nihče ne bi vedel zanjo. Pač samo še en anonimen pes več, itak jih je povsod preveč. Ne, vsak je osebnost. Tako kot pravi Edin: »Kendo moja, nekad si ti trebala pomoč, sad je ti pružaš drugima. Tako i treba.«