”Zame je idealni vodnik ptičarja lovec, ki se aktivno ukvarja z lovom”

vir: arhiv Vilka Turka
Tokrat smo k pogovoru povabili Vilka Turka, predsednika Društva ljubiteljev ptičarjev, kjer nadaljujejo tradicijo in delo prve slovenske kinološke organizacije.

Obenem pa dajejo veljavo lovski ptičarski kinologiji in si prizadevajo, da bi ohranili značaj in prirojene naravne zasnove lovskih pasem psov.

Letošnje leto je za slovensko kinologijo zagotovo jubilejno, saj praznujemo sto let od ustanovitve prve kinološke organizacije pri nas. Z ustanovitvijo Kluba ptičarjev Slovenije – lovski psi so bili pred drugo svetovno vojno v Sloveniji in v tedanji Jugoslaviji nadvse priljubljeni – se je namreč na Slovenskem začela razvijati tudi organizirana kinologija.

Kaj je pred stoletjem botrovalo nastanku Kluba ptičarjev Slovenije? 

Ptičarji so bili v predvojni Jugoslaviji zagotovo najbolj zastopani in priljubljeni lovski psi, k čemur je v veliki meri pripomogla ne samo njihova vsestranska uporabnost pri različnih oblikah lova, ampak tudi obilica male divjadi v naših loviščih. Ob tem ne smemo pozabiti tudi velikega vpliva avstrijske in nemške ptičarske kinologije na razmere pri nas. Lovci smo se vedno znali organizirati in dati pravo mesto in veljavo lovski ptičarski kinologiji.

Kako priljubljeni pa so ptičarji danes in kako številčno so zastopani med pasmami psov v naši državi v tem trenutku? Katerih pasem ptičarjev je v Sloveniji največ in katerih najmanj?

Ptičarji so danes zagotovo zelo priljubljeni predvsem v lovskih vrstah. Z gotovostjo lahko trdim, da je v Sloveniji največ nemških kratkodlakih ptičarjev in nemških žimavcev. V letu 2020 je bilo v Slovensko rodovno knjigo vpisanih 166 mladičev ptičarjev, od tega kar 81 nemških kratkodlakih ptičarjev, kar priča o priljubljenosti teh psov. Najmanj zastopani (tudi med lovci) so pri nas bretonski ptičar, poenter in irski rdeče beli seter.

Ptičarje danes marsikdo povezuje z lovci, pa vendar so nekateri pasme, ki ptičarjem pripadajo – na primer weimarski ptičar in vižla – čedalje bolj priljubljene tudi kot družinski psi in med ljudmi, ki se z lovom sploh ne ukvarjajo. Te pasme vseeno najbrž niso primerne prav za vsakega lastnika. Kakšen je po vašem mnenju idealni lastnik ptičarjev?

Zame je idealni vodnik ptičarja lovec, ki se aktivno ukvarja z lovom in veliko časa preživi v lovišču. Imeti mora dovolj znanja o lovu in divjadi, še posebej pa o lovskih psih. Splošno znano je namreč, da ptičarji niso primerni ravno za vsakega lovca, saj je treba s ptičarjem v času vzgoje, šolanja in kasnejšega postopnega uvajanja v lov veliko delati. Ob tem pa so tudi preizkušnje, ki jih mora ptičar opraviti, kar precej zahtevne. Sistem preizkušanja ptičarjev pri nas je v veliki meri podoben nemškemu, ki pa je, kar zadeva kontinentalne pasme ptičarjev, vodilni v svetu. V društvu se zavzemamo za to, da je čim večje število ptičarjev v lovskih rokah, da jim lahko nudimo vse potrebno, kar se tiče lova, in da jim ne spreminjamo značaja.

V nekaterih državah, kot sta Avstrija in Nemčija, so določene pasme ptičarjev, v mislih imam weimarance, dostopni izključno lovcem. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Zaradi njihove lepote in priljubljenosti se čedalje več ne-lovcev odloča za te pasme. Pri weimerancih in madžarskih vižlah je precej lastnikov in vzrediteljev ne-lovcev. Njihovi psi se v večini primerov ne uporabljajo za lov in tudi njihovi lastniki temu ne posvečajo skoraj nobene pozornosti. Na srečo je še nekaj vzrediteljev omenjenih pasem, ki se ukvarjajo z lovom in ki svoje pse vzrejajo in uporabljajo za lovske namene. Takšno stanje, ki smo mu priča pri določenih pasmah, je velika škoda, saj se postopoma spreminjajo njihov značaj in naravne zasnove ter izgubljajo svoj pomen kot lovske pasme. Ko začne pri vzreji lovskih pasem psov prevladovati zaslužek, se začnejo zadeve hitro slabšati. Trenutna cena mladičev tistih pasem ptičarjev, ki so pri nas najbolj priljubljene med lovci (nemški kratkodlaki ptičar in nemški žimavec) je pri nas zmerna, tako da si mladiča lahko privoščijo tudi običajni lovci, ki mogoče niso ravno premožni. Takšno usmeritev imajo tudi matične pasemske organizacije. Glede ne-lovcev, ki imajo ptičarje, pa si v društvu želimo, da bi jih čim več stopilo v lovske vrste. S tem bi svojim psom lahko nudili tisto, kar jim zdaj kot ne-lovci ne morejo. Tudi pri nas poznamo kar nekaj primerov, ko so vodniki, predvsem zaradi svojih psov ptičarjev, postali lovci. Idealno je, da je vodnik ptičarja lovec. Le takrat lahko da tej pasmi vse potrebno, kar zadeva njihov značaj in nagon po lovu. Matične pasemske organizacije za nemške pasme ptičarjev imajo v večini tako urejeno, da je večina psov v lovskih rokah. Le tako lahko ohranjajo njihovo namembnost, to je lov. Že od vzreje naprej je pri njih pogosto zahtevana lovska izkaznica, ki izkazuje, da ima vzreditelj vse pogoje za vzrejo ptičarjev. Tu in tam se jim pojavi kakšen spodrsljaj, da se pojavi nekaj psov v športnih rokah, ampak tega je malo. Tudi v Sloveniji smo za preizkušnje sprejeli sklep, da če hoče nekdo na preizkušnjah voditi ptičarja, mora biti lovec in imeti lovsko izkaznico. Ne nazadnje se na teh preizkušnjah tudi strelja, tega pa ne sme početi vsakdo.

Ali po vašem mnenju ptičarjem naredimo krivico, če jih ne izšolamo za lov, oziroma če ne razvijamo njihovih prirojenih zasnov?

Ne bi rekel, da se tistim ptičarjem, ki jih ne izšolamo za lov, dela krivica. Vendar pa pasme na ta način dolgoročno izgubljajo svoj namen in značaj ter tisto, kar jim je bilo namenjeno od vsega začetka, to je lov. Najbolj nevarno je, da se izgubljajo njihove prirojene zasnove.

S čim pa vas osebno predstavniki ptičarjev navdušujejo vsak dan?

Psi ptičarji nas vsak dan navdušujejo s svojo lepoto, plemenitostjo in zvestobo. Na lovu se lahko nanje zanesemo kot na zanesljive pomočnike. Ob tem mora biti seveda prisotno obojestransko spoštovanje. Žal je pasje življenje prekratko in prehitro mine, s tem pa tudi prijateljstvo. Če je to pristno z obeh strani, tukaj ni prisotnih nikakršnih zamer. Naj živi ptičarska kinologija.

Pogovarjala se je Katja Željan, celoten pogovor si lahko preberete v aktualni števili revije Moj pes