Alergije na hrano, izločevalna dieta in njene pasti

Običajno se alergija na hrano začne nedolžno in ne posumimo takoj, da je kaj narobe. Pes se malo praska, liže, grize … Mogoče je kje koža bolj rdeča.

»Za zdaj nič hujšega,« si mislimo, potem pa se težave začnejo ponavljati in postajajo vedno večje: mehko blato, pogoste driske, vnetja oči, ušes … Vse to ima lahko skupnega imenovalca – alergije ali intolerance, najverjetneje na hrano.

Alergije so ena izmed pogostejših tegob naših kosmatih spremljevalcev. Težko si je predstavljati, kaj lahko naredi na primer sprehod po napačnem cvetočem travniku ali priboljšek s sestavino, na katero je pes alergičen: praskanje, odpadanje dlake v šopih, pod kožuhom pa vroča živo rdeča koža, rane, glivice in še bi lahko naštevali.

Principi zdravljenja vzrokov in blaženja simptomov so različni. Eden takih, ki je priročen za alergije na hrano, je t. i. izločevalna dieta. Kot že samo ime pove, gre za način prehranjevanja, pri katerem igramo na karto izločevanja: za nekaj časa v prehrani psa izločimo vse potencialne pogoste alergene, obroki psa pa so omejeni na nekaj točno določenih sestavin oz. beljakovinskih virov. Izločevalna dieta ni zdravilo in prav tako ne pomeni, da se bo pes do konca življenja prehranjeval izključno na ta princip. Je zgolj eden izmed načinov, kako lahko težavam vsaj deloma pridete do dna, torej ugotovite, kaj je tisto, kar psu povzroča težave. Če se sami spopadate z alergijami pri psu, vam bo izločevalno dieto najverjetneje prej ali slej predstavil tudi veterinar. A kaj ta dieta pomeni v praksi?

Alergija je pretirana reakcija imunskega sistema na določeno, sicer nenevarno snov iz okolja (cvetoče trave, pršice …) ali preko hrane. Tudi sama beseda alergija je grškega izvora in pomeni reagirati drugače.

Bistvo izločevalne diete je v vključevanju novih beljakovinskih virov v pasjo hrano, torej takih, s katerimi pes še ni bil v stiku. Ker gre za novo sestavino, obstaja zelo majhna verjetnost, da bi prišlo do alergijskih reakcij, simptomi, s katerimi se srečujete zaradi alergije na hrano, pa naj bi se umirili oz. izginili. Tak princip prehranjevanja naj bi ohranili najmanj osem tednov. Šele potem lahko v obroke počasi začnete dodajati druge sestavine (vrste mesa) in opazujete morebitne nezaželene reakcije. Ob tem morate seveda ves čas sodelovati z veterinarjem in upoštevati njegova navodila glede trajanja diete in vključevanja novih živil.

Za lažji pregled lahko vodite tudi dnevnik, v katerega zapisujete, kaj ste naknadno vključili v prehrano in kakšne reakcije so se pojavile, saj lahko pridejo z zamikom. Natančno popisana evidenca vam bo v kasnejši fazi izločevalne diete v veliko oporo pri ugotavljanju povezave med potencialnimi alergeni in simptomi, ki bi se pojavili naknadno.

Med nove beljakovinske vire običajno štejemo kunca, konja in divjačino. Na daleč pa se moramo izogniti piščancu, puranu, govedini, jajcem, mleku, pšenici, koruzi in tudi ribam, saj sodijo med pogoste alergene, zato nikakor ne spadajo na jedilnik psov alergikov. Ob tem morate seveda upoštevati tudi individualne specifike psa, če obstaja denimo sum, da mu težave povzroča korenček.

Pri manj blagih oblikah alergij in intoleranc se bo stanje izboljšalo hitreje, pri trdovratnejših težavah bo verjetno trajalo dlje časa, a pomembno je, da vztrajate.

V praksi težava nastopi, ker je princip izločevalne diete v osnovi bistveno lažji za psa kot za skrbnika. Zakaj? Običajno je skrbnik tisti, ki pred prosečimi očmi psa popusti in strogo izločevalno dieto omili z majhnim priboljškom tega in tistega, kar lahko seveda v trenutku izniči več dni ali tednov truda. Pri alergijah in intolerancah ni toliko pomembna količina kot izpostavljenost alergenu in že malo je lahko čisto preveč za novo epizodo burnega praskanja ali mehkega blata. In kot ste lahko prebrali, izločevalna dieta v svojem bistvu pomeni, da psa nekaj tednov hranimo izključno z enim beljakovinskim virom, kar tudi pomeni, da načeloma odpadejo vsi priboljški, ki jih sicer dajemo psu, in vsi drugačni bonusi, ki si jih pes izprosi pri mizi ali postreže v skledi, ki ni njegova.

Skrbnik mora tako biti dosleden, vztrajen in potrpežljiv.
Kateri beljakovinski viri običajno pridejo v poštev pri izločevalni dieti?

Običajno so to konj, kunec ali divjačina, saj se domneva, da so to vrste mesa, s katerimi pes še ni bil v stiku. Hrana na izločevalni dieti je lahko kuhana, surova, briketirana ali mokra, odvisno od vaših prepričanj in nasveta vašega veterinarja. Če boste hrano pripravljali sami, imate večji nadzor nad sestavinami, pazite le, da pri tem uporabite primerne vire ogljikovih hidratov (npr. ajdova kaša). Pri nakupu briket ali pločevink izbirajte take, ki so monoproteinske, kar pomeni, da vključujejo samo eno vrsto mesa in to naj bo seveda primerno. Ne pozabite, da odpade tudi popestritev obrokov z lososovim oljem, jajci, jogurtom, skuto in drugimi podobnimi dodatki!

Med izločevalno dieto tudi velja, da beljakovinskih virov – čeprav so novi – načeloma ne rotirate, ampak vztrajate pri izbranem. Če je osnova izločevalne diete divjačinsko meso, je potem to za nekaj časa – to.
Na kaj paziti pri izločevalni dieti?

Izločevalna dieta bo uspešna le, če boste pri njej sodelovali vsi člani gospodinjstva. Podučite otroke, starše, partnerja, zakaj lahko psu priboljšek izpod pulta trenutno naredi več škode kot koristi. Če imate doma več psov ali pa si gospodinjstvo delite z mačko, obvezno hranite pod nadzorom, mačjo hrano pa dvignite na višjo polico, če jo ima sicer vedno na voljo. ‘Prilika dela tatu’ in za trenutek neprevidnosti je škoda vsega odrekanja. Tudi ko enkrat mine obdobje najbolj striktne diete, nikar ne hitite z dodajanjem palete različnih sestavin. Dodajte največ eno novo sestavino, za katero tudi domnevate, da je varna.

Izločevalna dieta je vsekakor preizkus naše discipline in vztrajnosti, in čeprav ne pomeni, da bo pes po končanem obdobju ozdravljen, je eden izmed načinov, s katerim boste lažje ugotovili, kaj je tisto, kar mu povzroča težave. Na podlagi tega boste lažje oblikovali njegov jedilnik in izbirali priboljške. Tako boste pomirjeni, da mu ne bodo nakopali dodatnih težav. Nekaj tednov strogega prehranjevanja je majhen davek v primerjavi z mirnejšim življenjem, ki se vama obeta v prihodnje.

Piše: Lena Gregorčič