Odpoklic moramo utrjevati vse življenje: potek učenja

Učenje odpoklica za vsakdanjo rabo je zelo zahtevna in dolgotrajna naloga, ki se pravzaprav nikoli ne konča – odpoklic moramo utrjevati vse življenje.

Učimo po stopnjah

Pripravimo si učni načrt, ki ga razdelimo na posamezne učne korake, ki vodijo do končnega cilja, ki zagotavlja uspešen odpoklic. Z učenjem ne hitimo, vajam sledimo v ritmu, ki ustreza našemu psu. Vsak učni korak naj ima vnaprej določen vmesni cilj.

Ko ga dosežemo, naučeno najprej dobro utrdimo in šele nato nadaljujemo z naslednjim korakom. Vsak naslednji korak je za psa zahtevnejši in se od predhodnega razlikuje po tem, da vanj nadzorovano vključimo nove elemente: dodamo različne motnje, ali pa že naučeno prestavimo v novo okolje.

Vsaka novost v učenju torej predstavlja nov (vmesni) korak do končnega cilja. To pa je zanesljiv odpoklic v mnogih okoljih. Na vsakem učnem koraku sledimo zaporedju:

  • učimo, dokler ne naučimo; vedenje je naučeno, ko ga pes ponavlja brez težav;
  • med učenjem psa vselej nagradimo za vsak uspešen odziv;
  • naučeno vedenje utrdimo s ponavljanjem. Med utrjevanjem spreminjamo vzorec nagrajevanja: najprej uporabimo najboljše nagrade, ki jih postopoma menjamo za slabše in jih dajemo nepredvidljivo in na koncu tudi opustimo;
    šele zdaj lahko preidemo na naslednji, zahtevnejši učni korak oz. na zahtevnejšo stopnjo učenja (npr. podaljšamo razdaljo, dodamo novo ali močnejšo motnjo, vadimo v novem okolju … ).
  • Ko dosežemo končni cilj in ga tudi nenehno utrjujemo v vsakdanjem življenju, lahko psa za prihajanje nagrajujemo le še tu in tam, občasno pa ga presenetimo z izjemno dobro ali privlačno nagrado. Namesto hrane lahko za nagrado uporabimo različne stvari in aktivnosti, ki so psu všeč.

Več o učinkovitem učenje odpoklica si preberite tukaj. 

Karmen Zahariaš