Iz prve roke: kako izgleda dan vzrediteljice

foto: Arhiv Nece Jerkovič, Psarna Karantanska
Neca Jerkovič je vzrediteljica pasme veliki švicarski planšarski pes. Ob našem pogovoru je bilo v njeni hiši spet živahno, saj je pred nekaj tedni njena psička skotila leglo s kar 12 mladički.

Sogovornica se z vzrejo velikih švicarjev ukvarja že 15 let, to pa je njeno že 18. leglo (tri so bila pri solastnikih). In tudi najštevilčnejše. Zaradi dolgoletnih izkušenj, tako s področja veterinarstva kot same vzreje, se dobro zaveda, kaj vse gre lahko pri kotitvi narobe. Zato se ji je od srca odvalil velik kamen, ko je vseh 12 mladičkov prišlo na svet živih in zdravih. Pol po naravni poti, druga polovica pa s carskim rezom, ki ga je opravila kar sama s pomočjo ekipe na kliniki.

foto: arhiv Nece Jerkovič

Sogovornico  vprašamo, kako je videti dan vzreditelja, ko so pri hiši mladički. »Sprva sem imela dopust, po dveh tednih pa sem začela delati polovični delovni čas (kar sem se na srečo lahko v službi dogovorila). Trenutno delam samo štiri ure na dan, saj je nemogoče delati po osem ur na dan in kakovostno oskrbovati mladičke. Že pri 4-urnem delovniku gre večkrat s časom na tesno, čeprav mi pomagajo tudi domači. Vse skupaj je precej naporno, tokrat pa sploh, ker je leglo veliko. Na začetku sem spala ob kotilnici, treba je bilo vstajati tudi ponoči in pomagati mamici pri hranjenju malčkov. Zdaj, po treh tednih, lahko že spim pet ali šest ur v kosu,« pravi Neca Jerkovič. Doda, da je njeno prvo jutranje opravilo priprava hrane in hranjenje mladičev, potem sledi čiščenje (mladiči bivajo v hiši, in če želiš imeti vse vsaj približno urejeno, moraš biti ob mladičkih prisoten veliko časa), pa sprehod z odraslimi psi (sama ima tri psičke) in že sledi drugo hranjenja mladičkov. Potem so tu še obiski bodočih lastnikov, fotografiranje kužkov (vsak novi lastnik je vesel fotografij), urejanje slik, odgovarjanje na e-pošto, priprava zunanjega izpusta z rekviziti, ukvarjanje z mladički, kasneje pa bo sledila še socializacija (navajanje na novo okolje, vožnjo z avtom, druge živali, različne zvoke itd.) … Skratka, dela pri vzreji ne zmanjka.

Seveda to velja za odgovorno vzrejo; mnogo je tudi bližnjic in številni vzreditelji jih ubirajo. Verjetno zato, ker mladičke kljub vsemu lahko prodajo, in dokler je povpraševanje, je ponudba. A kot poudarja tudi sogovornica: mladiček, ki ga dobimo od odgovornega vzreditelja je res dobil optimalen začetek za življenje, kar močno olajša delo tudi bodočim lastnikom. Razlogi, da se nekdo odloči za mladičke, so različni in različna so tudi pričakovanja in želje novih lastnikov. Zato je prav, da imajo kupci možnost izbire. »Za mladičke iz naših legel se večinoma odločajo lastniki, ki vedo, kaj želijo (nekateri na mladička čakajo tudi leto ali več), so se pripravljeni s kužkom aktivno ukvarjati, veliko jih ostaja tudi v vzreji; večina samičk odide v tujino k butičnim vzrediteljem, kjer postanejo steber njihove vzreje. Kar nekaj tujih vzrediteljev temelji na naši liniji. Ponosna sem, da tudi v matični domovini švicarja, Švici,« pravi sogovornica.

Špela Šimenc