V članku, ki so ga objavili raziskovalci, pojasnjujejo, da psi prisluhnejo, ko govorimo, tudi če ne govorimo njim, in da imajo nevrološko sposobnost ločiti ‘nepomembne informacije’ od tega, kaj je namenjeno njim. To so preverjali tako, da so psom monotono brali tekst, ki je vseboval tako eno kot drugi. Presenetilo jih je, da so znotraj povedanega psi prepoznali, kaj je namenjeno njim – in to tudi razumeli.
Običajno lastniki govorimo s svojim psom drugače kot sicer – podobno kot z otrokom – spremenimo ton glasu, poudarjamo besede, da bi pes bil pozoren, da govorimo njemu. A kot kažejo izsledki te raziskave, to ni potrebno. Ti izsledki bi, kot se nadejajo raziskovalci, bili lahko v pomoč tudi pri šolanju denimo terapevtskih psov.
To, da psi prepoznajo svoje ime in ukaz, namenjen njim tudi sredi monotonega govora, pomeni, da nas psi res aktivno poslušajo. So pa, kot priznavajo, bolj pozorni, če uporabimo njihovo ime in naš ‘pasji govor‘.
Za tiste, ki vas zanima več o raziskavi, je celoten članek objavljen tule.
