Vse do leta 1964 je za norfolškega terierja (norfolk terrier) in norviškega terierja (norwich terrier) veljal le en pasemski standard, v okviru katerega sta bili dve različici psov: ena s povešenimi, druga pa s pokončnimi uhlji.
Sodniki so na razstavah po navadi dajali prednost različici z dvignjenimi uhlji in to je bil bržkone poglavitni razlog, da sta nastali dve pasmi.
Norfolški terier je postal različica s povešenimi uhlji, sicer pa sta po telesni zgradbi obe pasmi, vsaj za laike, povsem enaki. Razlikujejo ju je strokovnjaki, ki menijo, da je norviški terier malce bolj kompaktne gradnje in da ima nekoliko krajše noge. Norfolški terier ima daljši hrbtni del telesa in nekoliko manj masivno telo. Manjša razlika je tudi v barvi dlake: norfolški terier ima večinoma rdečkasto obarvan kožuh, norviški pa ima tudi ”black-tan” (črno-čreslovo) in pšenično barvo kožuha.
Norviški terier (vir fotografije: www.akc.org)
Norfolški terier (vir fotografije: www.akc.org)
Poznavalci pasmi razlikujejo še po vedenjskih lastnostih: norviški terier naj bi bil bolj živahen od norfolškega, ki naj bi bil do okolja malce bolj ravnodušen, umirjen in bolj miroljuben.
Iz prve roke: Skrbnica Breda Lednik o norfolškem terierju
Breda Lednik nam je povedala, da je norfolškega terierja spoznala po srečnem naključju. Ko so se preselili v lastno stanovanjsko hišo in so se njihove maltežani postarali, je bil čas, ko so se odločali za novo pasmo. Želeli so imeti manjšega, bolj robusnega psička, primernega tudi za daljše sprehode. Na razstavi psov je Breda zagledala norfolškega terierja in čeprav ji pasma ni bila poznana, je takoj vedela, da bo to njihov novi pes. V roku treh tednov je od nekdanjega vzreditelja iz Avstrije kupila triletno psičko, nato pa še samčka.
Na videz spominja na prisrčnega mešančka
Norfolški terier je psiček prijetne zunanjosti, ki po videzu spominja na prisrčnega, navihanega mešančka. Prevladujejo psi lisičje barve, nekaj pa jih je tudi črnih po hrbtu. So močne telesne konstitucije, robustni, pa vendar majhne rasti, tehtajo od 6 do 7 kilogramov. Njihova dlaka je trda, odporna proti vsem vremenskim nevšečnostim in se zlahka očisti s krtačo in glavnikom. Ne zahteva posebne nege, ne izpada in nima neprijetnega vonja. Na tri do štiri mesece mora dlako urediti frizer za pse, malce bolj spretni pa se tega lotijo tudi sami.
So močne telesne konstitucije, robustni, pa vendar majhne rasti, tehtajo od 6 do 7 kilogramov.
Vedno vesel
Norfolški terier je vedno vesel, rep nosi pokonci in z njim maha tako močno, da mu zadnji del telesa kar zanaša. Uživa v daljših sprehodih, brez težav preteče tudi deset kilometrov, rad hodi v hribe, plava, se igra z otroki in se sploh odlično počuti, ko se v hiši kaj dogaja. Po drugi strani pa ima zelo rad ljubkovanje, zvečer je prijeten družabnik na kavču.
V Angliji, kjer je ta pasma najbolj razširjena, pravijo, da je od vseh terierjev najmanj trmast in najbolj vodljiv. Lahko ga naučimo različnih trikcev, primeren je za agility. Za priboljške in za hrano je pripravljen narediti vse. Ni pes, ki bi brez potrebe bevskal, zalaja le na tujce, a njegovega oglašanja ni težko umiriti. Rad se druži z drugimi psi, vendar ga moramo že od začetka navajati na primeren odnos z njimi. Je pogumen in če meni, da ga drug pes ogroža, se z njim spopade. Samičke so bolj miroljubne.
Dočaka starost okoli 14 let. Na splošno pasma velja za precej zdravo. ”Moje izkušnje glede zdravja so dobre, naši psi nimajo dednih bolezni in tudi ne posebnih težav z zdravjem. Zelo zahtevna pa je vzreja te psov. Težave so že pri samem parjenju in pri porodu – imeli smo leglo, kjer sta od šestih mladičev preživela le dva,”nam še pove sogovornica.
Avtor: Jože Vidic, dr. vet. med
