V luči zadnjih dveh primerov krutega mučenja živali smo vprašanja o tem, zakaj in kako ni kazni za mučitelje živali poslali na veterinarsko inšpekcijo, na policijo in na vrhovno državno tožilstvo.
Med drugim nas je zanimalo, kdo je odgovoren, da v Sloveniji mučenje živali prepogosto ostane nekaznovano? Kako pomembno vlogo ima pri prepoznavanju in kaznovanju mučenja živali policija, inšpekcija, tožilstvo? Kakšne ukrepe lahko izrečejo v skladu z zakonodajo in kje se zatakne.
Spomnimo:
“Zaščita živali je dolžnost vseh, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa skrbnikov živali, zato so tudi odgovorni, če pride do ogrožanja dobrobiti živali,” odgovarja Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), v sklopu katere deluje veterinarska inšpekcija. Ob tem poudarijo, da prednostno obravnavajo vse prijete prijave.
Odvzem živali je skrajni ukrep
“V primeru ugotovitev nepravilnosti, ki so v nasprotju z določbami Zakona o zaščiti živali, mora inšpektor sprejeti korektivne ukrepe za odpravo nepravilnosti,” povedo in dodajo, da so inšpektorji samostojni pri izvajanju inšpekcijskih nadzorov in odrejanju ukrepov, so pa zavezani k preventivnemu ravnanju in načelu sorazmernosti. “To pomeni, da inšpektor izbere tak ukrep, s katerim bo dosežen cilj nadzora, hkrati pa je to za stranko najmilejši poseg. Če tako presodi inšpektor, lahko stranko najprej zgolj opozori brez sankcij in jo pouči, kako naj popravi morebitne neskladnosti s predpisi. Če zavezanec ne upošteva ukrepov, odrejenih z odločbo, se ga poskusi prisiliti z upravno izvršbo. Hkrati se določi nov rok za odpravo nepravilnosti, vendar samo v primeru, če inšpektor presodi, da to ne bo imelo negativnih posledic za živali. Kadar pa je to potrebno zaradi dobrobiti živali in so izpolnjeni zakonski pogoji, se živali lahko tudi odvzamejo, vendar je odvzem živali res skrajni ukrep.”
Zakaj se veterinarska inšpekcija pogosteje ne odloči za odvzem živali?
Ali je v Sloveniji v zavetiščih sploh dovolj prostora za vse odvzete živali?
“Seveda se dogaja, da se zainteresirana javnost ne strinja s potekom inšpekcijskega postopka in izrečenimi korektivnimi ukrepi ter sankcijami. Poudariti moramo, da v postopku inšpektor zastopa predvsem in najprej interese živali, vendar se mora odločati v skladu z načelom sorazmernosti,” ponovno pojasnjujejo.
Nadzor nad izvajanjem Zakona o zaščiti živali in na njegovi podlagi izdanih predpisov neposredno opravljajo uradni veterinarji, kmetijski, lovski in ribiški inšpektorji, inšpektorji, pristojni za ohranjanje narave, ter policija, vsak v okviru svojih pooblastil in pristojnosti.
“Če se v inšpekcijsko upravnem postopku ugotovijo neskladja in kršenje zakonodaje, se odredijo ukrepi za njihovo odpravo (zagotovitev javnega interesa) in po potrebi uvede prekrškovni postopek z izrekom sankcij (kazen) ali pa se poda kazenska ovadba na tožilstvo. Inšpektorji so dolžni naznaniti kaznivo dejanje. Skupaj z ovadbo morajo navesti vse dokaze, za katere vedo, in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja. Če je to potrebno zaradi dobrobiti živali in so izpolnjeni zakonski pogoji, se živali lahko tudi odvzamejo, vendar je odvzem živali res skrajni ukrep,” pojasnjujejo.
O kapaciteti zavetišč za hišne živali pravijo, da so omejene, vendar zagotavljajo, da je za živali, za katere se izkaže, da jih je treba odvzeti, še vedno zagotovljen prostor za namestitev in oskrbo, za rejne živali pa je zagotovljenega dovolj prostora za namestitev odvzetih živali.
Kaj pa konkretna primera mučenja živali? Inšpekcijska postopka za primera, ki sta navedena v vprašanju, še potekata. Odločitve še niso sprejete in jih zato ne morejo komentirati.
Med vzroki za mučenje tudi objestnost
Da Zakonodaja na področju zaščite živali omogoča celovito in učinkovito obravnavo primerov suma mučenja živali, pritrjujejo tudi na inšpekciji. Za primere mučenja živali pa pravijo, da so odgovorni skrbniki živali: “Vzroki za nastanek pa so številni: bolezen, starost, finančne težave, malomarnost skrbnika itd.. Se pa posamezni primeri zgodijo tudi iz objestnosti, torej naklepno.”
