Zimski pes za zimske dni?

Free-Photos / Pixabay
Tako toplo jesen smo imeli, da komaj še verjamemo v zimo in njen prihod. Pa bo prišla; gotovo pride, če ni že tukaj.

Piše: Tone Hočevar

Vedno pride – vsem klimatskim spremembam navkljub se zima vendarle pojavi. Kar naenkrat je mraz, ledeno je po tleh, sol, ki jo posipajo po cestah, se zaleze v pasje šapice. In kljub vsem pripravam in zavedanju nas zima zmeraj malo preseneti.

Kužkov nikakor ne moremo pripraviti na to, da se bodo čez noč spremenili iz poletnih v zimske. Naša klima je taka, da je razmeroma prijazna do tistih, ki so bolj ustvarjeni za zimske razmere, in do tistih, ki s kratko dlako in sloko postavo bolj kličejo po poletju. In kolikor je naša klima razmeroma prijazna, je tudi razmeroma neprijazna; pozimi in poleti.

K sreči so proizvajalci in trgovci, ki morajo vedno znova najti kakšno tržno nišo za svoje preživetje, pa še za kaj dobička zraven, iznašli zimske pasje plaščke, prehodne, jesenske in spomladanske pasje pelerine, čeveljce za mokra in čeveljce za ledena tla, pa še marsikaj. Posebne krpe za brisanje mokrih kožuščkov in druge posebne krpe za brisanje pasjih šapic, denimo.

Sprva smo se pasji ljubitelji malo starejšega datuma v svoji EMŠO številki norčevali iz plaščkov in pelerin, čeveljcev in posebnih zelo vpojnih krp, potem smo se vendarle zavedli, da so to prav koristne in psom prijazne stvari. Tudi nam pridejo prav, saj pride kuža s sprehoda razmeroma suh in ga je mogoče hitro obrisati in posušiti.

Tisti malo bolj starokopitni vodniki in skrbniki – nekoč so jim rekli pasji lastniki – so se že desetletja prej norčevali iz vseh, ki smo imeli svoje pse pod streho in ne na prostem. Ne na verigi; seveda ne! Velika večina slovenskih psov je bila namreč še pred komaj nekaj desetletji na verigi, največkrat na kratki verigi, pod napuščem ali pod kozolcem, ko so kozolci še stali po vaseh in mestnih okolicah. Propadli so v zelo kratkem času. Pozimi na mrazu, poleti na vročini so ždeli kužki, od njih so gospodarji pričakovali, da bodo pazili na dom in lastnino.

Doktrina je bila še ne tako davno taka, da so celo vrhunski kinološki tekmovalci, ki so o psih vsekakor vedeli več kot drugi ljudje, svojim psom naredili prav imenitne pesjake, kolikor je mogoče stran od hiš – tako rekoč na samem – če je le šlo. Prepričani so bili, da bo pes strašno vesel svojega gospodarja, če ga bo videl enkrat ali dvakrat na dan. »Bolje bo delal, z več veselja in predanosti, če ne bo ves scrkljan,« so trdili. Najbrž si je težko predstavljati, kako so se mi smejali, ko sem na lavinski tečaj pripeljal dobermana in sem mu v hudem mrazu oblekel pleten plašček. Vem, malo nespametno je bilo, da sem kratkodlakega dobermana vlačil v hribe, na hud mraz, ampak plašček mu je gotovo pomagal.

Manj zagreti za odločno in uspešno vzgojo smo imeli svoje pse najprej v veži ali predsobi, potem v dnevni sobi, naposled tudi v spalnici. Še bolj naposled tudi na postelji. Časniki, pa celo pasje revije, ki jih ni bilo prav veliko, so občasno objavljali ogorčena pisma, v katerih so ‘normalni’ ljudje grajali neprimeren odnos ljudi do živali, neprimerno razvajanje. Spomnim se lovcev, ki so svoje pse puščali pred gostilno, zvili so se klobčič in tresoč čakali, da se gospodar vrne. Razlagali so – lovci, ne psi – da bi pes izgubil dober nos, če bi ga razvajali s toploto. Zdaj takih prizorov ni več, pa tudi lovcev s psi je prav malo srečati.

Neprimerno se je zdelo pravim poznavalcem, če je bil pes na toplem in suhem, med svojimi ljudmi. Ne vem, kdaj se je pri nas začelo razvajanje, ampak moj stari oče, ki je imel zmeraj vsaj dva psa, je imel svojega špica (prav tak je bil, kot je zdaj moja Pupi) v hiši. Živel je v kuhinji in v dnevni sobi, ki so ji takrat rekli hiša. Tam je preživel celih osemnajst let, torej mu je bilo po volji in mu ni prav nič škodilo.

Za zimo so seveda bolj od kratkodlakih primerni psi, kot je moja Pupi, pa je vendar v teh časih mogoče prav vsakega psa primerno opremiti za vsako zimo. Majhnega in velikega, kratkodlakega ali pa tistega s polarnim krajem primerno gosto dlako. Samo malo volje je treba in vztrajnosti, pa kužka moraš imeti rad. Če ga nimaš rad, je bolje, če ga nimaš.