Z ulic Mehike rešil več kot 500 psov

V zadnjih šestih letih je Edgardo Zuñiga rešil in rehabilitiral okoli 500 psov, ki jih je pobral z mehiških ulic.

Edgardo, ki se je ga prijel vzdevek Edgardo Perros (perro pomeni pes v španskem jeziku) je na poti že 6 let in ne misli odnehati. Do sedaj je prehodil okoli 14.000 kilometrov. S seboj vozi velik voz, na katerem, za njim, pred njim in okoli njega so – psi. Njegovo poslanstvo je pomagati psom z ulice, za katere se nihče ne zmeni.

Vsak pes, ki se pridruži njegovi karavani, je deležen ljubezni, prijaznosti, hrane in medicinske oskrbe. Pri tem Edgardu pomagajo veterinarji in prostovoljci.

Edgardo z vsakim psom, ki ga ne more rešiti, preživi toliko časa, da pride njegova ura in je ta pes vsaj v zadnjih trenutkih deležen nekaj ljubezni. ”Mislim da nekdo v tej situaciji potrebuje bližino, naj bo človeka ali druge živali, in nekaj ljubezni,” pravi. Tisti, ki so Edgarda srečali pravijo, da je najbolj presunljivo to, da se sploh ne zaveda teže svojih dejanj. Pravi, da pač živi tako, kot zna.

Ko bo svoje popotovanje končal, se bo s svojimi tremi psi ustalil v Mexicu in se še naprej bojeval proti zlorabljanju nedolžnih bitij.

Š.D.

Posebej šolani psi pred divjimi lovci rešili že 45 nosorogov

Psi so človekovi najboljši prijatelji, tisti posebej šolani psi v Južni Afriki pa so tudi najboljši prijatelji tamkajšnjih nosorogov. Rešujejo jih namreč pred divjimi lovci.

Skupina angleških brakov, psov sv. Huberta (bloodhound) in drugih že od leta 2018 rešuje nosoroge pred divjimi lovci, do danes pa so jih rešili že vsaj 45. Tudi trenutno, ko se v Afriki soočajo s koronavirusom, so na delu, skupaj s svojimi ljudmi iz Southern African Wildlife College.

Ti psi pričnejo s svojim pomembnim delom, ko dopolnijo 18 mesecev in njihovo šolanje je od rojstva naprej posvečeno temu. Do sedaj so ujeli 145 divjih lovcev in zasegli 53 kosov orožja, kot poročajo v National Geographic.

Zgodba se je pričela leta 2017, ko je Theresa Sowry, vodja Southern Africa Wildlife College, obiskala moškega po imenu Joe Braman na njegovem ranču v južnem Teksasu. Slišala je namreč, da Joe uspešno šola pse, ki pomagajo teksaškim oblastem loviti pobegle zapornike. Želela je preveriti, ali bi bil pristop uporaben tudi v Južni Afriki. Tam so sicer že prej ‘zaposlovali’ ekipe za lov na krivolov, tudi pse, vendar vedno samo po enega psa. Tukaj pa gre za ekipo, ki je mnogo bolj uspešna, toda da ekipa psov deluje kot eno, je potrebnega ogromno truda. ”Potrebujemo prave gene, pravi pristop šolanja in pravo miselnost,” je dejala Sowryjeva, ki je Bramana povabila v Južno Afriko, da bi izšolal tamkajšnje pse.

Sprva ni šlo tako tekoče, kot so upali, kajti razmere so bile vendarle popolnoma drugačne kot na ranču v Texasu. Joe se je vrnil domov in tam izšolal pse, ter jih odpeljal v afriško okolje. Ekipa in pristop sta bila prava, kajti že kmalu po prihodu so psi ulovili divjega lovca, ki je ustrelil nosoroga. Od tistega trenutka dalje ščitijo afriške divje živali …

Špela Šimenc, povzeto po goodnewsnetwork.org

 

Kopanje v morski vodi je za pse priporočljivo

Mnogo ljudi morsko vodo in kopanje v morski vodi vidi kot potencialno nevarno za njihovega psa, v resnici pa je kopanje v morski vodi za pse priporočljivo.

»Kopanje v morski vodi ni problematično za pse, prej lahko trdim nasprotno – da je pravo zdravilo za celo vrsto težav s kožo pri psih, predvsem pri težavah, ki jih povzročajo glivice. Za take pse je morska voda celo priporočljiva, saj ima izrazite protiglivične lastnosti. Vsakodnevna hoja po morski vodi že po nekaj dneh privede do drastičnega izboljšanja bolezenskega stanja med prsti. Rdečina se začne umirjati in kužek si prstke bistveno manj liže,« nam razloži sogovornik, veterinar Emil Senčar, direktor Veterinarske bolnice Ptuj.

Doda, da enako velja tudi za druge procese na koži. »Vsekakor pa svetujem, da se po kopanju v morski vodi pes oprha oziroma umije v sladki vodi, saj je lahko sol na prizadetih mest na koži dražeča in spet stimulira psa k lizanju,« še pove.

Glede pitja morske vode je tako, da je psi načeloma ne pijejo; morda po nesreči med plavanjem ali igro. Popita morska voda lahko izzove drisko pri živali, ki pa se hitro umiri, če psu odredimo enodnevni post. Narobe pa je, kot poudarja sogovornik, če psa z drisko dalje normalno hranimo, kar lahko privede do resnejših težav z dalj časa trajajočo drisko, dehidracijo in podobnim.

Kaj pa morska voda in ušesa? »Kar se tiče ušes in morske vode, načeloma ni težav, saj pes s tresenjem glave odstrani odvečno morsko vodo iz sluhovodov. Če se tresenje glave pri psu po kopanju v morski vodi nadaljuje dalj časa, lahko uporabimo tekočino za čiščenje in izpiranje sluhovodov pri psih. Če vemo, da ima naš pes težave z ušesi, vsekakor vzamemo na morje omenjeno tekočino za čiščenje sluhovodov, ki jo dobimo pri svojem veterinarju. Po potrebi nam bo veterinar tudi predpisal kapljice zoper vnetje ušes. To velja predvsem za živali, ki imajo ponavljajoča se vnetja ušes«, svetuje dr. Senčar. Četudi je kopanje priporočljivo, pa naj velja, da psa nikakor ne silimo v vodo, če tega noče.

Špela Šimenc

DZZŽ Ljubljana jutri organizira zbiranje starega papirja

Jutri, v soboto, 4. julija, Društvo za zaščito živali Ljubljana organizira 25.  zbiranje starega papirja v pomoč živalim.

”Prostovoljci Društva za zaščito živali Ljubljana vas bodo na prizorišču, ki ga je prijazno odstopil Center Vič, pričakovali od 8. ure zjutraj do 18. ure popoldne. Pomagali vam bodo prenesti papir v zabojnik podjetja Gorenje Surovina, z veseljem poklepetali z vami, vas povabili k sodelovanju v nagradni igri in vam razkazali izdelke na dobrodelni stojnici,” so zapisali v društvu.

Zbirajo različne vrste starega papirja (časopisi, revije, katalogi, knjige, razrezan papir …). Poleg tega pa tudi odeje brez polnila, rjuhe, brisače, posodice, igrače, povodce, oprsnice, plenične podloge, mleko za mačje in pasje mladiče, hrano za pse in mačke, sredstva za zatiranje bolh in klopov, sredstva za zatiranje notranjih zajedavcev, razkužila, rokavice za enkratno uporabo, sanitetni material in zdravila. ”Našteto je namenjeno Zavetišču Horjul in Zavodu SVSP.  Društvo vljudno prosi, naj bodo oddane potrebščine čiste in uporabne,” so še zapisali.

vir: DZZŽ Ljubljana, sporočilo za javnost

 

 

Kaj vse sodi v pasji kovček?

Če se na dopust odpravljamo s psom, ali pa če bo le ta počakal v kakšnem varstvu, v vsakem primeru tudi kuža potrebuje svoj pasji kovček.

Dobro pripravljen pasji kovček je dober recept, da dopust pričnemo sproščeno in brez skrbi.

Da bo tudi naš kuža na dopustu sproščen, je zanj pomembno, da ima ob sebi stvari, na katere je vajen.

Kaj vse pa sodi v pasji kovček?:

  • ovratnica
  • povodec
  • nagobčnik (če je treba)
  • posoda za vodo in hrano
  • steklenica vode
  • hrana, na katero je pes navajen
  • priboljški
  • najljubša igrača
  • odeja
  • pasja prva pomoč
  • vsa potrebna dokumentacija
  • vrečke za iztrebke

11 nasvetov za potovanje s psom

Potovanje v družbi pasjega prijatelja je lahko zelo lepa in prijetna izkušnja – toda le, če se nanjo dobro pripravimo.

Da bo potovanje prijetno, je treba poskrbeti, da se ljubljenček dobro počuti ter s seboj vzeti vsaj najnujnejše pripomočke. Pripravili smo 11 splošnih nasvetov za potovanje s psom.

  1. Vedno vzamemo s seboj hrano, ki jo žival dobiva doma. Nikoli namreč ne moremo vedeti, ali je v kraju našega oddiha na voljo hrana, ki jo je ljubljenec navajen od doma. Zadnja stvar, ki bi si jo na oddihu želeli, je, da bi imela naš ljubljenec prebavne težave.
  2. Hrano mu damo v njegovi posodici od doma, na katero je navajen, lahko pa si omislimo posebne potovalne posodice.
  3. Prepričajmo se, ali je identifikacijski obesek z domačim naslovom in telefonsko številko še vedno čitljiv.
  4. Povodec in ovratnica naj bosta vedno dosegljiva, ne pa zapakirana globoko v potovalni torbi. Preden izstopimo iz vozila ljubljenca zaradi varnosti damo na povodec.
  5. Ne pozabimo vzeti s seboj najljubših igrač in pribora za negovanje kožuha.
  6. Na pot vzamemo tudi pribor in opremo za prvo pomoč hišnih ljubljencev.
  7. V avtomobil namestimo sedežne prevleke. Hišni ljubljenec, ki mu odpada dlaka, lahko za vedno spremeni videz avtomobilskih sedežev. Dlake s sedežev namreč težko odstranimo.
  8. Pred odhodom je priporočljivo, da ljubljenca dobro razgibamo in da opravi fiziološke potrebe. Seveda delamo postanke tudi med potovanjem, da se lahko pretegne, sprosti in opravi potrebo.
  9. Pes naj potuje ‘na prazen želodec’. Slabost med vožnjo je pogostejša pri ljubljencih, ki so se pred potovanjem najedli. Če gremo na daljšo pot, mu damo nekoliko manjši obrok dve uri prej.
  10. Med potovanjem naj bo ljubljenec pripet s posebnim varnostnim pasom, lahko je tudi za posebno mrežo ali pa v potovalni kletki. Tako zaščitimo svojega ljubljenca, varnejši pa so tudi vsi drugi potniki v vozilu.
  11. Ljubljenca ob sončnem vremenu nikoli ne puščajmo v vozilu, čeprav vozilo pustimo v senci. Psi nimajo takšnega mehanizma nadzorovanja telesne temperature kot ga imamo ljudje.

Boštjan Vidic, dr. vet. med (objavljeno v reviji Moj pes)

Kaj storiti, če naletimo na psa v razgretem avtomobilu?

Kdaj in kako lahko naključni mimoidoči ukrepa, če naleti na psa v razgretem avtomobilu?

»Posameznik, ki opazi zaprto žival v zaklenjenem in zaradi visokih temperatur pregretem vozilu, pravilno ravna, če o tem takoj obvesti Policijo (113), lahko tudi Center za obveščanje (112) ali Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR),« pravijo na MKGP.

»Zelo pomembno je, da prijavitelj policiji sporoči registrsko številko vozila, v katerem je zaprta žival. Če je prvi obveščen uradni veterinar, ob prijavi takoj vzpostavi kontakt s policijo zaradi pridobitve informacij o lastniku vozila. Policija skuša najprej vzpostaviti kontakt z lastnikom vozila oziroma s povezanimi osebami. Če to ni mogoče, je policija tista, ki lahko v vozilo vstopi tudi z uporabo sile. Uradni veterinar pa presodi, ali je potrebna veterinarska oskrba živali oziroma začasna namestitev živali v zavetišče,« pojasnijo. Dodajo, da obveščanje zavetišč za zapuščene živali ali društev za zaščito živali podaljša reakcijski čas, zato poudarjajo, da je treba dogodek prijaviti policiji.

»Možnost, da bi oseba sama zakonito nasilno odprla vozilo, obstaja zgolj in izključno v primeru podane skrajne sile (32. člen KZ-1), ki pa jo je v vsakem konkretnem primeru treba razlagati širše. Če skrajna sila ni podana (ali ugotovljena), je posameznik lahko odgovoren za storitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 220. členu KZ-1,« še povedo na MKGP.

Andreja Šalamun

Ugriz kače

Ugrizi kač so pri nas na srečo zelo redki. Pri nas domujeta dve strupeni kači, modras in gad.

Obe kači imata v ustih zobe strupnike in v njih različno količino strupa. Kot velja za vsak strup, je tudi pri kačjem pomembna količina vbrizganega strupa v telo. Tako je kačji strup zelo nevaren predvsem za manjše pse, saj je pri njih količina izločenega strupa glede na telesno maso dokaj velika.

Kako vemo, da je našega psa ugriznila kača? Diagnoza je najlažja, če je lastnik kačo videl, slišal, da je pes zacvilil ali pa celo videl ugriz. Mesto ugriza zelo hitro oteče, je zelo boleče, kužek postane izrazito nemiren in prestrašen. Na mestu ugriza oziroma otekline so vidni sledovi zob strupnikov, majhne luknjice, ki jih je lahko več. Iz njih se izceja rdečkasta tekočina, sokrvica, zaradi močne lokalne hemolize. Ker kužka rana in oteklina močno boli, si jo sprva liže, pogosto presunljivo cvili in kaže znake vedno večje zmedenosti, prestrašenosti, motenj v gibanju, težkega in pospešenega dihanja, bruhanja, lahko tudi driske. Stanje se zelo hitro slabša in kužek obleži z očitnimi znaki omejene zavesti, krčev in na koncu umre.

Psa, ki ga je ugriznila kača, moramo čim prej pripeljati k veterinarju. Če je bil ugriz v eno od tačk, je priporočljivo nad mestom ugriza nemudoma tačko močno prevezati s povojem, elastičnim trakom, gumo ali čim podobnim. S tem tako imenovanim Esmarchovim ali kompresijskim povojem vsaj nekoliko preprečimo sistemsko delovanje strupa, seveda če smo to storili takoj po ugrizu. Če ne vemo, kdaj je bil ugriz, je prevezovanje tačke nesmiselno. Strokovna pomoč veterinarja je usmerjena v preprečevanje šoka, ki nastopi zaradi ugriza in je lahko smrten. Z zdravili je treba preprečevati nekrozo na mestu ugriza in idealno je, če lahko nevtraliziramo vsrkani strup s specifičnim serumom. Pred leti so veterinarji imeli serum na zalogi, zdaj pa ga je zelo težko dobiti.

V primeru hujših sistemskih težav je treba psa hospitalizirati, priklopljen mora biti na infuzijo in potrebna je intenzivna nega z monitoringom. S pravočasno ustrezno terapijo se stanje pri kužku hitro popravlja, stabilizira in kužek lahko že naslednji dan zapusti bolnišnico. Dalj časa traja terapija nekrotičnega mesta, kjer je bil ugriz, kar rešujemo z uživanjem antibiotikov ali celo s kasnejšo kirurško obdelavo rane.

Emil Senčar, dr. vet. med

Kratkoglave pasme tudi do 17-krat več možnosti za toplotni udar

Študija je pokazala, da imajo t.i. kratkoglave ali brahicefalične pasme tudi do 17-krat več možnosti za toplotni udar v primerjavi z ostalimi pasmami psov.

Raziskovalci iz Nottingam Trent University and the Royal Veterinary College so v študijo vključili več kot 900.000 psov po vsej Veliki Britaniji. Več kot 1200 izmed njih je v času študije prejelo veterinarsko pomoč zaradi toplotnega udara. Kot pravijo raziskovalci, pa je to le vrh ledene gore, kajti ogromno skrbnikov psov ne odpelje k veterinarju ob toplotnem udaru. Mnogo psov, ki so doživeli toplotni udar, je bilo je bilo t.i. kratkoglave pasme.

Za primerjalno pasmo v študiji so izbrali labradorca, najbolj priljubljeno pasmo v Veliki Britaniji. Podali so splošno oceno, da imajo ‘kratkogobčne’ pasme na splošno še enkrat več možnosti za toplotni udar. Bolj šokantni pa so podatki znotraj posameznih pasem. Ugotovili so, da ima buldog kar 14-krat več možnosti za toplotni udar kot labradorec, čov čov pa spada med najbolj ranljive in ima kar 17-krat več možnosti. Na tretjem mestu je francoski buldog, ki 6-krat pogosteje doživi toplotni udar.

Raziskovalci so poudarili, da je vedno večja priljubljenost tovrstnih pasem zelo nevarna in zaskrbljujoča, sploh če upoštevamo posledice klimatskih sprememb in vedno višje temperature.

Raziskovalci so ugotovili tudi, da zaradi toplotnega udara umre eden od sedmih psov. Raziskavo so izvedli v okviru njihove akcije, s katero opozarjajo na to, da psi v vročih avtomobilih umirajo.

O problematiki ekstremne vzreje in kaj ta pomeni predvsem za brahicefalične pasme so pred nekaj leti z iniciativo #KomajDiham pričele tudi nekatere veterinarke. O tem, kako prepoznamo brahicefalični sindrom, pa smo pisali tukaj. 

Kaj potrebujemo za prehod meje s hišnim ljubljenčkom?

Razmišljate o dopustu s psom v tujini? Kaj je drugače zaradi novega koronavirusa? Kaj potrebujete za prehod meje? Kakšne so omejitve in na kaj morate biti še posebej pozorni?

»Z lastnikom lahko na dopust potuje največ pet živali, veterinarski pogoji za premike med državami EU pa se zaradi epidemije COVID 19 niso spremenili,« pravijo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP).

Pes mora biti torej označen z mikročipom ali jasno čitljivim znamenjem (vtetovirano pred 3. julijem 2011), biti mora veljavno cepljen proti steklini (obdobje veljavnosti cepljenja se začne, ko mine najmanj 21 dni po zaključku primarnega cepljenja proti steklini in velja do datuma, ki ga veterinar navede v potnem listu psa. Ta je obvezen tudi za prehod meje. Avstrija in Hrvaška (pa tudi nekatere druge države EU) dovolita odstopanje od veljavnega cepljenja za mlade pse iz drugih držav članic EU. Ti so lahko mlajši od 12 tednov in še niso bili cepljeni proti steklini, ali pa so stari med 12 do 16 tednov in cepljenje še ni veljavno – mora pa psa spremljati podpisana izjava, da pes še ni bil v stiku z divjimi živalmi vrst, ki so dovzetne za steklino.

Lastniki morajo biti pozorni, da veljavnost cepljenja proti steklini ne poteče v tujini. V primeru, da cepljenje poteče med dopustom in psa cepijo v drugi državi, je treba najpozneje v 30 dneh veterinarski organizaciji v Sloveniji predložiti dokazilo o opravljenem cepljenju. Če se datum ponovnega cepljenja zamudi, se novo cepljenje šteje kot primarno cepljenje.

Informacije so na voljo tudi na spletni strani Potovanje s hišnimi ljubljenčki.

Lastniki živali morajo biti pozorni na omejitve glede gibanja ljudi v zvezi z epidemijo COVID-19, ki ne izhajajo iz veterinarske zakonodaje.

Andreja Šalamun