Na letališču v Helsinkih ta teden začenja delo 16 psov, ki bodo ”detektirali” koronavirus

Ta teden se na letališču v Helsinkih pričenja pilotni projekt, znotraj katerega bo 16 psov med potniki ‘detektiralo’ novi koronavirus. Bili naj bi skoraj 100 % uspešni.

S projektom so pričeli 22. septembra.

Potniki si morajo v posebnim robčkom pobrisati kožo, te robčke pa nato prevohajo psi. Vsakdo, ki mu bodo psi ‘določijo’ diagnozo, bo napoten na poseben zdravstveni del letališča, kjer ga bodo naprej obravnavali.

Večina psov – kar 16 jih je na tem letališču, delajo pa v izmenah – ima predhodne izkušnje iskanja z vonjem.

Labradorec Max pojedel svoj povodec

Labradorec Max iz Velike Britanije okreva doma potem, ko je med 15-minutno vožnjo z avtom prežvečil in pogoltnil svoj povodec.

Med vožnjo, ko njegova lastnika Brian in Christine Hillman nista bila pozorna nanj, se je 7-letni Max lotil svojega povodca.

Ko so se ustavili, je želel Brian Maxa privezati na povodec, pa ga ni našel nikjer. Opazil je samo njegov kovinski del. Hitro mu je bilo jasno, kaj se je zgodilo, saj Max zelo rad žveči, toda do tedaj ničesar še ni dejansko pogoltnil. Je bilo pa od nekdaj potrebno paziti nanj, saj se je najraje lotil nogavic in dokolenk.

Maxa so odpeljali na veterinarsko postajo, kjer so strokovnjaki v njem res našli povodec, ki je bil raztrgan na 5-centimetrske dele.

”To je bil zares nenavaden primer”, je dejala veterinarka Laura Playforth. ”Nekateri predmeti so dovolj majhni, da gredo skozi pasje telo brez povzročanja težav, medtem ko drugi lahko psa zelo ogrozijo in je potrebna operacija. Ker so Maxa pripeljali hitro po zaužitju povodca, smo vedeli, da bomo težavo najhitreje rešili tako, da spodbudimo bruhanje.”

Z Maxom je vse v najlepšem redu in je okreval, njegova skrbnika pa bosta od sedaj naprej verjetno še malce bolj pozorna nanj.

Največje pasme psov na svetu

Vas zanima, katere so največje pasme psov na svetu? Med pasjimi orjaki je zmagovalec angleški mastif Zorba, tudi sicer prvo mesto pripada tej pasmi.

Nekateri predstavniki največjih pasem psov na svetu dosegajo celo 100 kilogramov in več.

1. Angleški mastif

Prvo mesto pripada angleškim mastifom, ki so zagotovo absolutni zmagovalci tudi po svoji telesni masi. Tehtajo namreč najmanj 68 kilogramov, dosežejo pa celo 110 kilogramov in tudi več. V Guinnessovi knjigi rekordov je kot najtežji pes vseh časov naveden angleški mastif z imenom Zorba, ki je ob postavitvi rekorda tehtal je 156 kilogramov, od nosu do konice repa pa je takrat meril kar dva metra in pol.

2. Nemška doga

Na drugem mestu najdemo nemške doge, ki tehtajo med 50 in 90 kilogramov, v višino pa običajno merijo med 76 in 92 centimetri. Guinessova knjiga rekordov je leta 2012 kot najvišjega psa vseh časov navedla prav nemško dogo z imenom Zeus, ki je v višino meril naravnost neverjetnih 111,8 centimetrov.

3. Bernardinec

Na tretjem mestu so bernardinci, ki tehtajo med 64 in 91 kilogrami ter v višino dosežejo med 69 in 90 centimetri.

4. Neapeljski mastif

Na četrtem mestu najdemo neapeljske mastife, ki tehtajo med 54 in 90 kilogrami, v višino pa dosežejo 66 in 76 centimetri.

5. Irski volčji hrt

Na petem mestu so irski volčji hrti, ki tehtajo med 53 in 84 kilogrami, v višino pa merijo med 71 in 89 centimetri.

6. Leonberžan

Na šestem mestu so leonberžani: njihova teža se giblje med 45 in 77 kilogrami, v višino pa merijo med 66 in 81 centimetri.

7. Novofundlanec

Sedmo mesto zasedajo novofundlandci. Ko stopijo na tehtnico, ta največkrat pokaže med 60 in 70 kilogrami, v višino pa namerijo med 69 in 76 centimetri.

8. Anatolski ovčar

Na osmem mesti najdemo anatolske ovčarje, ki tehtajo med 41 in 68 kilogrami, v višino pa dosežejo 66 in 78 centimetri.

9. Pirenejski planinski pes

Deveto mesto pripada pirenejskim planinskim psom, ki tehtajo med 52 in 59 kilogrami, v višino pa merijo med 76 in 99 centimetri.

10. Francoski mastif

Lestvico na desetem mestu zaključujejo francoski mastifi, ki tehtajo med 54 in 62 kilogrami, v višino pa dosežejo med 51 in 59 centimetri.

Katja Željan

Seniorček Alf išče dom

Ko smo ga med našim prvim obiskom vzeli iz boksa in odpeljali na sprehod, je nad njim posijala mavrica.

Takoj smo vedeli, da je nekaj posebnega. Čeprav njegovo življenje ni bilo nikoli mavrično, ni nikoli izgubil zaupanja v ljudi.

Celo svoje življenje je preživel na kratki verigi v družbi še enega psa. Po več prijavah na inšpekcijo, sta bila končno oba odvzeta in nameščena v zavetišče. Eden od njiju je bil kmalu oddan, bil je mlajši, Alf pa je v zavetišču, kot mnogo seniorčkov, čakal na svojo novo priložnost več kot leto in pol …

Prišel je pod okrilje Zavoda Muri. Še vedno čaka svojega človeka in ”za vedno” dom.

kontakt: zavod.muri@gmail.com ali vprašalnik 

 

Kako je karakterno zahtevna in problematična psička postala moj ponos

Zahtevni psi so tisti kateri nas naučijo največ. Spomnim se svojih najstniških let, ko je v moje življenje prišla moja prva psička, pasme samojed.

Gre za karakterno svojeglavo in izjemno inteligentno pasmo, predstavniki te pasme pa radi razmišljajo sebi v prid. Da to ni bilo vse, je Nala trpela za paničnimi napadi in grozno nestabilnostjo. Bila je izredno plaha in panična psička, katero je vsaka nova in celo vsakdanja situacija iztirila do te mere, da je sredi ceste doživela panični napad, se pričela trgati iz ovratnic ter oprsnic, ob tem pa je kričala, se slinila, penila in skušala pobegniti.

Bala se je praktično vsega; ljudi, živali, gneče, novih okolij, dovolj je bilo že, da sva namesto po čisto vsakdanji poti šli v ulico, ki je bila le nekaj metrov proč od najine običajne poti. Prav tako se je panično prestrašila, če je veter po zraku nosil plastično vrečko. Najbolj se je pa prestrašila invalidskih vozičkov, prometnih znakov, padal in balonov, raznoraznih zvokov, petard … Včasih se je prestrašila stvari, ki jih sama nisem videla, tako včasih sploh nisem vedela, kaj je sprožilo njen napad panike.

Trpela je tudi za hudo ločitveno tesnobo, kar nas je stalo na tisoče evrov, saj nam je po pasje preuredila celotno stanovanje, lajala je pa tako glasno, da se jo je slišalo iz štirinajstega nadstropja v pritličje. Spomnim se dne, ko sem se vrnila iz šolskega izleta, pa je moja postelja praktično »eksplodirala«, od nje so ostali samo ostanki in pena.

Življenje z njo je bilo zame mučno in prava nočna mora, še posebej, ker sem bila še sama otrok. Vsemu povrhu je pa bila še grozno neubogljiva in je imela številne vedenjske težave, vključno z vlečenjem na povodcu, neuboganjem odpoklica, trmarjenjem, skakanjem po ljudeh, prekomernim bevskanjem in še bi lahko naštevala.

Dnevno sem doživljala psihične zlome in obup, saj ji nisem znala pomagati. Tudi v pasji šoli se je izkazala kot »neobvladljiva« in je jezila inštruktorje. Nekega dne je v znak protesta, ko mi je inštruktorica želela pokazati , kako se po njeno vodi psa, počepnila in se ji podelala sredi poligona, potem pa na vse grlo vreščala in ji ušla iz poligona pred naš parkiran avto. Za tem se nisva več nikoli vrnili. Z njo enostavno niso znali, njihove metode pa nama niso ležale.

Pri svojih dvanajstih letih (in tudi kasneje) sem bila že tako obupana, da so mi doma govorili, da bi jo oddali. Tudi sama sem velikokrat pomislila na to možnost in si marsikdaj želela »boljšega« in »bolj normalnega« psa, pa vendar nisem mogla obupati nad njo. Preveč sem jo imela rada, preveč sva potrebovali druga drugo. Tudi nad mano so ljudje pogosto dvignili roke, v tem sva si bili podobni.

Minevali do dnevi, meseci in leta, težave z Nalo so se pa kar vrstile. V obupu sem kontaktirala številne »strokovnjake« za vedenje psov, kinologe in veterinarje. Vsi po vrsti so mi govorili, da je brezupen primer in da naj kar obupan nad njo, jo izoliram od sveta, saj bi naj bilo življenje za njo travmatična izkušnja. Kot drugo opcijo so mi ponujali evtanazijo. Že ob misli na to se mi je trgalo srce.

Ker nobena od teh dveh možnosti ni prišla v poštev in ker sem bila zanjo povsem sama, sem se vrgla v branje knjig o psihologiji psov in prebiranje strokovne literature. Takrat sem štela štirinajst let. To so bili prvi meseci, ko sva z Nalo tudi dosegli preobrat. V želji, da bi pomagala njej, sem začela graditi svojo samozavest, delati na sebi, skušala sem postati boljši vodja, nekdo ki bi mu ona zaupala. V njenih očeh sem nekako morala postati mirna in odločna oseba. S vsem tem me je prisilila soočiti se sama s sabo, svojimi demoni, strahovi in težavami. Z obilo vztrajnosti mi je uspelo Nali pomagati na poti do bolj zdravega, stabilnega življenja. Prebrodili in premagali sva večino težav. Postala je samozavestna in ubogljiva, z mano je prepotovala velik del Slovenije in tudi Hrvaške. Ljudje je več niso prepoznali. Z Nalo sva postali glas za pse, nad katerimi se pogosto obupa. Zaradi nje sem postala boljši človek. Iz psičke, ki se je panično bala živeti mi je uspelo narediti psa, ki sem jo vzela s seboj med stotine dijakov in otrok iz vrtca, skupaj sva jih učili pravilne skrbi za živali. Postala je moj ponos in sreča.

Nala me je naučila, kako nikoli ne smeš obupati. Sploh pa ne nad tistim, ki ga imaš rad.

Za vse skrbnike psov, ki ste trenutno v podobni situaciji – niste sami. Mnogi smo šli skozi pekel in nazaj za naše pse. Na koncu bo vredno. Uspelo vam bo.

Anja Kosi

Pes, ki so ga zaradi gluhosti želeli uspavati, spletel neverjetno prijateljstvo z deklico

Pes, ki so ga zaradi gluhosti želeli uspavati, spletel neverjetno prijateljstvo z majhno deklico Jenny.

Delno slep in gluh pes Echo, pasme nemška doga, je spletel neverjetno prijateljstvo s 17-mesečno Jenny. Jennyna mama Marion Dwyer je psa rešila, ko ga je njegov prejšnji skrbnik želel uspavati.

Ker je delno slep in gluh, so Echa njegovi prejšnji lastniki hoteli uspavati. V ravno pravem času je zgodba prišla mimo Marion Dwyer, ki je doma imela že dve nemški dogi, in se nemudoma odločila, da vzame k sebi še Echa. Nezaslišano se je zdelo, da ga želi nekdo uspavati samo zato, ker je gluh.

Echo je spletel pravo prijateljstvo z Marionino hčerko Jenny. Kot je povedala Marion, se je prijateljstvo začelo že, ko je bila Jenny še v trebuščku. Echo je namreč kar naprej želel svojo glavo stiskati k deklici v trebuhu.

Odkar se je rodila, sta velika prijatelja in zaveznika. Danes 17-mesečna Jenny psa vodi na povodcu in v soseski (pa tudi na spletu) sta prava atrakcija. Kot je za tuje medije povedala Marion, ima Echo najraje, ko ga na sprehodu vodi deklica, saj mu njen počasni tempo omogoča, da počne dve njemu najljubši stvari – ovohava vse naokoli in opazuje ljudi.

Marion se z Echom sporazumeva prek znakov, ki jih mala deklica budno opazuje in jih tudi že sama ponavlja, tako da sta s psom razvila svoj način komuniciranja. Echo pa vseskozi ščiti deklico, toda nikoli ni agresiven. Kot je še povedala dekličina mama, imajo Echa radi prav vsi, ki ga imajo priložnost spoznati.

V Šebreljah do smrti obstrelili psa mešančka

Žal moramo poročati o še enem primeru mučenja psa v Sloveniji, ki se je končal tragično. Do smrti so v Šebreljah obstrelili psa.

Policiste s Policijske postaje v Idriji so namreč v ponedeljek, 14. septembra, obvestili, da je neznani storilec zgodaj popoldne na območju naselja Šebrelje v občini Cerkno obstrelil psa mešanca. Kasneje je pes zaradi poškodb poginil.

Kot je sporočil Dean Božnik, tiskovni predstavnik Policijske uprave Nova Gorica, so policisti o omenjenem dogodku obvestili tudi pristojne pravosodne organe. »Policisti Policijske postaje Idrija v skladu z usmeritvami okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici nadaljujejo s preiskavo primera v smeri suma storitve kaznivega dejanja mučenja živali po 341. členu kazenskega zakonika,« je povedal Dean Božnik.

In kaj določa 341. člen omenjenega zakonika? Ta pravi, da se tistega, ki surovo ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Za tistega, ki s takšnim surovim dejanjem muči več živali ali mučeno žival trajno hudo pohabi ali na krut način povzroči njen pogin, pa je predvidena kazen zapor do dveh let.

Bolnici z levkemijo terapevtski pes umrl v tovornem delu letala

Še ena zgodba prevažanja psa v potniškem delu letala se je končala tragično. Tokrat sta umrla dva psa, oba francoska buldoga, eden izmed njiju tudi terapevtski pes skrbnice, ki se bori z levkemijo.

Nedavno smo pisali o tem, kako je na letu iz Ukrajine v Kanado umrlo 38 psov. Konec avgusta pa se je nekaj podobnega zgodilo na letu iz Dubaja v Washington. Žrtve niso bile tako številčne, a vsako pasje življenje je velika izguba.

Iz Dubaja je v Washington na zdravljenje potovala Hannah in sicer v družbi dveh psov, Pande in Beluga. Panda je tudi njen terapevtski pes, ki ji pomaga pri boju z boleznijo. Na letališču so Hannah povedali, da kužka presegata dovoljeno težo in bosta tako morala potovati ločeno od nje, v tovornem delu letala. Ker ni imela druge izbire, se je s tem strinjala.

Toda ko so prispeli v Washington, so ji zaposleni povedali tragično vest – oba kužka sta zaradi pomanjkanja kisika poginila.

Hannah in njena družina iščejo pravico po sodni poti. Njen odvetnik je povedal: ”Psi niso prtljaga , so živi družinski člani in v tem konkretnem primeru psi zagotavljajo tudi podporo pri zdravljenju bolnice.” Ostali psi, ki so potovali v tovornem delu letala, so vsi polet normalno preživeli, zato sumijo, da sta Panda in Beluga dejansko bila med prtljago in ne v prostoru, ki je namenjen živalim.

Odvetnik je poudaril še, da glede na to, da je imel Panda tudi uradne dokumente, da je terapevtski pes, bi vsekakor moral biti ob svoji skrbnici.

V družbi Emirates, kjer se je tragedija zgodila, so podali izjavo, da sta psa potovala skladno z vsemi predpisi prevažanja živih živali. Hannah in družini so izrekli sožalje.

V Lidlovih trgovinah zbirajo hrano za brezdomne živali

V vseh 60-tih Lidlovih trgovinah od 15. septembra do 30. oktobra poteka zbiralna akcija, s katero zbirajo hrano za organizacije, ki skrbijo za brezdomne živali.

Lidl Slovenija vsako leto s posebnim projektom obeleži 4. oktober, svetovni dan živali. Letos bodo zbirali hrano za zapuščene živali.

Njihovi Koraki za tačke pomagajo živalim, ki živijo v pomanjkanju. »Pomaga lahko vsakdo tako, da ob izhodu iz Lidlove trgovine prispeva hrano za brezdomne živali v zbiralno košaro za blagajno. Šteje prav vsak izdelek, ki bo pomagal nahraniti lačne želodčke brezdomnih živali«, so zapisali v sporočilu za javnost.

V vsakem Lidlu se zbira izdelke za določeno društvo. Za katero društvo se zbirajo izdelki v vašem Lidlu, si pogledate tukaj.

Povzeto po sporočilu za javnost, Lidl Slovenija