V zavetišču Koper začenjajo z oddajo pasjih mladičev, ki so jih oktobra zasegli Madžaru

V zavetišču Koper začenjajo z oddajo pasjih mladičev, ki so jih oktobra zasegli Madžaru.

Od 2 decembra, v zavetišču v Sv. Antonu, ki je pod okriljem javnega podjetja marjetica Koper, zbirajo vprašalnike za posvojitev pasjih mladičev pudljev in francoskih buldogov, ki so jih koprski policisti v Hrvatinih konec oktobra zasegli v vozilu 52-letnega Madžara, za katerega se je izkazalo, da je v dveh kletkah tihotapil deset pudljev in sedem francoskih buldogov.

Čeprav je voznik za mladiče zadovoljivo poskrbel – v kletkah so namreč imeli vodo in hrano -, pa se je izkazalo, da približno dva meseca stari psički niso bili čipirani in da Madžar zanje ni imel ustreznih dokumentov oziroma potnih listov. Voznik je bil očitno namenjen v Italijo, kjer je črni trg s pasjimi mladiči očitno precej razvit.

Na spletni strani Marjetice Koper so 2. decembra, objavili, da začenjajo s postopki za posvojitev zaseženih mladičkov. V prvem delu posvojitvenih postopkov bodo sprejemali pravilno izpolnjene in podpisane “Vprašalnike za presojo bodočega skrbnika – kandidata za posvojitelja pasjega mladiča“.

Vprašalnike bodo hkrati sprejemali tako za mladičke kodre (pudlje) kot za francoske buldoge. Posvojitveni postopki bodo kasneje potekali ločeno. Najprej bodo oddali vseh 10 kodrov (8 samčkov, 2 samički), kasneje pa še 6 francoskih buldogov. Predvidevajo, da se bo to zgodilo v drugem delu meseca decembra, odvisno od njihovega zdravstvenega stanja (ena samička je žal poginila).

Postopek končnega izbora posvojiteljev bo opravljen v dveh fazah. V prvi fazi bo potekal izbor na osnovi posredovanih podatkov v vprašalniku. V drugi fazi pa bo sledil dokončni izbor posvojiteljev na osnovi razgovora s strokovno službo Obalnega zavetišča, kamor bodo povabljeni potencialni posvojitelji. Posvojitve bodo potekale na osnovi pravilnika o pogojih za zavetišča za zapuščene živali in zakona o zaščiti živali ter internega pravilnika Obalnega zavetišča in sklepov sveta zavetišča, ki so bili sprejeti 6. Novembra.

Cena za posvojitev mladičkov je 300 evrov. Zainteresirane posvojitelje naprošajo, da izpolnjen in podpisan vprašalnik posredujejo na elektronski naslov zavetisce@marjeticakoper.si ali po navadni pošti na naslov Marjetica Koper d.o.o. – s.r.l., Ulica 15. maja 4, 6000 Koper. Vprašalnike bodo sprejemali najkasneje do vkjučno sobote, 5. decembra. Kasnejših vprašalnikov ne bodo upoštevali.

Katja Željan

Ambasadorji nasmeha praznujejo 15 let

Društvo Ambasadorji nasmeha, prvo slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali, v teh dneh praznuje 15-letnico delovanja.

Nastalo je 30. novembra 2005, njegove ustanoviteljice pa so bile Špela Drnovšek s Saijem, Katarina Kafadar z Jako in Petra Štrus z Galom. Dekleta so svoje znanje pridobile pri Tiere als Therapie v Gradcu in ga prenesle na slovenska tla.

Že takoj na začetku, spomladi 2006, so začele s prvim tečajem, kjer je bilo ogromno (pasjih) tečajnikov, razdeljenih v starostne skupine. »Šolanje je bilo dolgotrajno, raznoliko in zaobjemalo različne vaje ter dejavnosti. Medtem pa so naše inštruktorice seveda prostovoljno opravljale obiske na Zavodu za slepo in slabovidno mladino ter šoli s prilagojenim programom Jela Janežiča v Škofji Loki. Občasno so izvedle tudi predavanja in delavnice za strokovni kader, predvsem pa so verjele v zgodbo in se ob resnemu in odgovornemu delu tudi družile ter veselile,« je na svoji FB strani zapisala Urša Ivanovič, ki skrbi za stike z javnostjo pri omenjenem društvu.

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali – Ambasadorji nasmeha ima skozi vsa leta obstoja enotno srčno vodilo in to je, da starejšim, osamljenim, bolnim in osebam s posebnimi potrebami nudi popestritev pustega vsakdanjika oziroma rehabilitacije v različnih ustanovah ali doma.

Ime društva najbolje predstavi njihovo poslanstvo – kamorkoli pridejo, želijo vzbuditi nasmeh na obrazu, pa čeprav le za trenutek, saj ga v ozadju večkrat spremlja huda bolečina, žalost, osamljenost ali le dolgočasje.

Društvo je samostojno, nepridobitno združenje občanov, ki se strokovno ukvarjajo z izobraževanjem ter raziskovanjem pospeševanja učinkov terapije z živalmi. Namen društva je prizadevanje, da se terapija in aktivnosti s pomočjo živali ustalijo in izvajajo kot priznana oblika pomoči v zdravstvu, šolstvu in na drugih primernih področjih, ki jih pokrivajo ustrezne ustanove v Sloveniji, kot tudi v obliki individualnih obiskov na domu v sodelovanju z za to usposobljenim osebjem in ustanovami.

Katja Željan

Težave psov iz množične vzreje

»S tako imenovanimi mešančki ni povsem nič narobe, veliko pa je lahko narobe s psi, ki jih vzreditelji prodajajo kot čistokrvne brez rodovnika,« opozarjajo poznavalci, kinologi in veterinarji.

Zaradi vprašljive dedne zasnove in slabih pogojev, v katerih so začeli življenje, imajo lahko kasneje v življenju vedenjske težave in so bolj nagnjeni k boleznim. Poleg tega z nakupom takšnega psa podpiramo neodgovorno in velikokrat tudi nehumano vzrejo.

»Kot čistokrvne pasemske pse brez rodovnika lahko prodajalci opisujejo pse iz dvoriščne vzreje ali pa pse iz pasjih farm. V obeh primerih gre za pse, ki so sicer na videz lahko podobni določeni pasmi, so pa mešanci,« opozarja Eva Kobentar iz Društva za zaščito živali Ljubljana.

Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) dodajajo, da gre v primeru oglaševanja čistokrvnih psov brez rodovnika za zavajanje potrošnika. »Pes določene pasme je vedno le tisti, ki ima evidentirano poreklo, torej dokaz, kdo so njegovi predniki. Dokazovanje porekla je v domeni in pristojnosti Kinološke zveze Slovenije.

Težave psov iz množične vzreje

Kobentarjeva opozarja, da so zlasti v primeru, ko psiček prihaja iz pasjih farm, torej iz množične proizvodnje mladičev, težave izrazite. »Na pasjih farmah so pasje mame izčrpane in pod nenehnim stresom, prostori so umazani in polni iztrebkov, veterinarske oskrbe ni. Mladičke, ki so polni zajedavcev, mnogo prezgodaj odvzamejo od mam in sorojencev ter jih prodajo, dokler so še prisrčni in predvsem živi,« pove.

Poudari, da imajo lahko psi iz pasjih farm najrazličnejše zdravstvene težave, saj omenjeni pogoji slabo vplivajo na imunski sistem, poleg tega pa vzrediteljev ne zanima njihova dedna zasnova. Imajo tudi značilne vedenjske težave, med katerimi so številni strahovi, kot je na primer strah pred neznanimi ljudmi, novimi okolji, samoto …, pa tudi težave pri stikih z drugimi psi, pojavlja se čezmerno lajanje, uničevanje … Sogovornica pove, da se težave lahko nekoliko omilijo s pravilno, prijazno in zavzeto vzgojo, odpraviti pa jih pogosto ni mogoče.

Pri vzreji v pasjih farmah je edino vodilo zaslužek, medtem ko so higiena, zdravje in dobro počutje psov za ljudi, ki se ukvarjajo s tem, nepotreben strošek. Za nizko ceno se torej skriva veliko trpljenja, z nakupom psa iz pasje farme pa kupci omogočajo, da take usode doletijo še več psov.

V Sloveniji sicer pasjih farm ni, je pa precej dvoriščne vzreje.

Andreja Šalamun (celoten prispevek je bil objavljen v reviji Moj pes)

Aktivnosti na poledenelih površinah lahko hitro vodijo v poškodbe

Jana Gams, dr. vet. med., CCRP iz Dogs4motion, centra za veterinarsko rehabilitacijo in hidroterapijo, je strokovnjakinja na področju veterinarske rehabilitacije (fizioterapije) pri nas.

Z njo smo se pogovarjali o vseh nevarnosti, ki jih za pse prinašajo zimske razmere, predvsem aktivnosti na pomrznjenih, zaledenelih površinah.

Zimski čas prinaša svoje izzive. Na kaj je treba paziti, ko odhajamo s psom na vsakodnevni sprehod pozimi? Kaj vse se lahko zgodi psu in na to morda premalokrat pomislimo?

Zima, taka v pravem pomenu besede – kjer sprehajalne površine pobeli sneg, je vsekakor poseben raj za večino naših štirinožnih prijateljev, ki znajo uživati snežne radosti. Svež sneg običajno ne predstavlja večjih nevarnosti za pse tudi ob vragolijah, paziti pa moramo, da ga naš pes ne zaužije preveč. Ne le, da lahko povzroči prebavne težave ali celo vnetje prebavil, ob velikih količinah lahko pride tudi do zastrupitve z vodo. Zatorej kljub vsemu bodimo pazljivi pri morebitnem metanju in lovljenju kep ter igri s snegom. Na drugi strani pa lahko aktivnosti na poledenelih površinah, trdem snegu ali zgolj pomrznjeni podlagi hitro vodijo v poškodbe: površinske odrgnine, ureznine so še najmanjša težava, so pa nemalokrat poškodbe lahko bistveno resnejše. Pri svojem delu se posledično pogosto srečujemo s poškodbami mehkih tkiv: tetiv, vezi in mišic. Še posebej nevarna so področja, kjer novozapadli sneg ustvari navidezno mehko podlago, pod njo pa se skriva trda skorja predhodno pomrznjenega snega, kjer lahko poleg omenjenih površinskih odrgnin zelo hitro pride do resnejših natrganih ali celo strganih tetiv upogibalk prstov in zapestja.

Celoten prispevek si preberite v aktualni številki revije Moj pes (dec./jan)

Zgodba o Gin

Gin je bila ena izmed psov, ki so pogosto odkriti šele, ko posledice njihovega težkega začetka življenja pustijo nepopravljive posledice. Najdena je bila sredi ceste v okolici Velenja.

Že na pogled je bilo jasno, da z njenimi tačkami nekaj ni v redu. Bila je sprejeta v zavetišče, kjer so ji lahko omogočili le osnovno oskrbo. Predviden strošek zdravljenja ukrivljenih tačk pa je bil ocenjen na 2.000 evrov. Čeprav je bila mladič in simpatičnega videza, zanjo seveda ni bilo nobenega zanimanja, saj se je vsak posameznik ustrašil velike odgovornosti, ki jo lahko pes, kot je bila Gin, prinaša.

Zaradi majhnih, skorajda ničelnih možnosti posvojitve, smo jo vzeli iz zavetišča in ji želeli omogočiti lepše življenje. Kmalu po objavi na našem družabnem omrežju smo v zasebno sporočilo prejeli fotografije identične psičke, ki je bila seveda Gin. Njeni nekdanji skrbniki so jo med hojo snemali in fotografirali, posnetke pa objavili na svojem profilu. Kasneje, ko pa so ugotovili, kakšne so dejansko njene težave s tačkami, so jo zapustili.

Mi smo ji omogočili ustrezno diagnostiko, kmalu je bila pripravljena na odhod v nov dom. Njena posvojiteljica je bila seznanjena z njenimi težavami, kot tudi s posebnim karakterjem. Psička Gin je bila sicer hitro učljiva, vendar je imela glede na težko preteklost težave z ‘nesigurnostjo’.

Kljub vsemu sta z njeno skrbnico v dobrem letu dni uspeli premagati nešteto zastavljenih ciljev. Skupaj sta zgradili samozavest, pri tem sta se medsebojno povezali in zdelo se je, da sta nepremagljivi. Uspelo jima je osvojiti marsikateri hrib, čeprav je bilo sprva mišljeno, da bo morala Gin večino časa počivati v kletki, saj so se njene tačke zelo hitro utrudile in ji povzročale bolečine. Z majhnimi koraki in treningom sta premagovali nepremagljivo. Gin je popolnoma osvojila njeno srce. Živeli sta dogodivščin polno življenje, vse dokler se ni pri Gin pojavil prvi epileptični napad. Njena skrbnica je k sreči hitro prepoznala znake, saj je v preteklosti že imela psa s podobnimi napadi. Zopet so se pričeli obiski veterine in diagnostika, tokrat so preiskovali Ginine možgane. Zdelo se je, da sta na dobri poti, vse dokler ni nekega dne doživela usodnega napada, ki je na njenem tkivu pustil nepopravljive posledice. Gin ni bilo več pomoči, žal sta bili v tej bitki s skrbnico popolnoma nemočni.

Čeprav je bila Gin polna življenja in upanja, izžarevala je posebno energijo, ki je povsem spremenila življenje njeni skrbnici, je bila v boju z epilepsijo nemočna. Takrat se je zdelo kot, da je nadzor nad njenimi možgani prevzel nekdo drug in ji ni več dovolil nazaj v svoje telo. Vendar tako posebni psi, kot je bila psička Gin, ostanejo v naših srcih celo življenje, ne glede na to kako dolgo jim je bilo usojeno živeti z nami. Gin bo v naših srcih ostala majhna neustrašna bojevnica, ki je s pomočjo njene srčne skrbnice, znala premagati nešteto strahov.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri

V ZDA vsako leto 4,5 milijona pasjih ugrizov, največkrat ugrizne čivava

Najnovejša študija ameriškega Centra za nadzor bolezni razkriva, da se v ZDA vsako leto zgodi okrog 4,5 milijona pasjih ugrizov, 800.000 primerov zahteva zdravniško oskrbo.

V ZDA je leta 2019 živelo okrog 328 milijonov ljudi, kar pomeni, da je pes ugriznil enega na 73 ljudi.

Statistika je naravnost zaskrbljujoča, a kot poudarjajo v omenjeni ustanovi, je treba podatke razumeti v širšem kontekstu, predvsem pa jih interpretirati s pravimi informacijami.

Najprej se je seveda treba vprašati, zakaj do pasjega ugriza sploh pride. Največkrat je pasji ugriz reakcija na stresno situacijo, prav tako pa je lahko posledica strahu ali grožnje, ki ju doživlja pes. Pes ugrizne tudi takrat, ko brani sebe, svoje mladiče ali lastnika. Prav tako lahko pes ugrizne tudi, ko se ne počuti dobro ali je prestrašen.

V Centru za nadzor bolezni so raziskovali tudi, katere pasme psov največkrat ugriznejo. Na prvem mestu lestvice je bila čivava, sledita ji buldog in pitbul, nato pa nemški ovčar, avstralski ovčar, lhasa apso, jack russell terier, kokeršpanjel, bulterier, pekinezer in metuljček (papillon).

Ob tem velja poudariti, da 81 odstotkov pasjih ugrizov ne povzroči resnih poškodb oziroma poškodb, ki bi zahtevale zdravniško oskrbo. Povedano še nekoliko drugače: možnost, da bi umrli zaradi pasjega ugriza, je po podatkih študije 1: 112400. Izkazalo se je tudi, da občutno večkrat ugriznejo psi, ki niso kastrirani oziroma sterilizirani, ter da četrtino ugrizov povzročijo psi, ki so priklenjeni na verige.

Sicer pa so ameriške zavarovalnice leta 2014 izplačale 530 milijonov dolarjev odškodnin, ki so bile posledica pasjih ugrizov. Število napadov psov na poštarje se v zadnjih letih v ZDA zmanjšuje: leta 2018 so jih našteli 5714, kar je 500 manj kot leta 2017 in 1000 manj kot leta 2016.

Raziskava se je osredotočila tudi na tiste pasme psov, ki imajo najmočnejši ugriz. Na prvem mestu je kangal, na drugem ameriški bandog, na tretjem pa cane corso. Sledili so jim bordojska doga, tosa inu, angleški mastif, kanarska doga, argentinska doga, volčji pes, leonberžan, akita inu in rotvajler.

In kako se izogniti pasjemu ugrizu? Raziskovalci opozarjajo, da naj se človek ne približa psu, ki ga ne pozna, ter da naj nikoli ne teče pred psom, kriči ali paničari. Če se vam približa nepoznan pes, ostanite mirni, ne tecite in ne vreščite, prav tako se izogibajte očesnemu kontaktu. Psa nikoli ne motite, medtem ko spi, se prehranjuje ali skrbi za svoje mladiče. Preden pobožate psa, vedno dovolite, da vas ovoha, nato pa ga pobožajte po hrbtu in raje ne po glavi. Če vas pes podere na tla, pa se zvijte v klobčič in se ne premikajte, prav tako se izogibajte očesnemu kontaktu in ostanite mirni.

Katja Željan

V parku našli mladička s srce parajočim sporočilom

V enem izmed mehiških parkov so našli privezanega izjemno nemirnega pasjega mladička, ob njem pa srce parajoče sporočilo.

Sporočilo je bilo zapisano na roke in sodeč po pisavi, gre za delo otroka.

”Izjemno me boli, da moram psa pustiti tukaj. Tako sem se odločil, ker moji sorodniki psa mučijo in to je težko gledati. Če torej berete to sporočilo, prosim posvojite ga. Če tega ne morete, pa pustite pismo zraven psa, morda ga vzame kdo drug. Hvala!”

Žalostna vest je prišla na uho živalovarstveni organizaciji, ki deluje na tistem območju, kjer so psa z imenom Max vzeli in zanj iščejo topel dom. Dobil je novo ime – Boston – , ki mu bo dalo svež začetek in da bo lažje pozabil na travmatičen začetek njegovega življenja.

V Mercatorju ni več mogoče kupiti pirotehnike

Vedno več trgovcev se odloča, da pirotehnika ne bo več zasedala njihovih prodajnih polic. Enako so se odločili v Mercatorju.

Vprašali smo jih, če drži informacija, da pirotehnika ne bo več del njihovih prodajnih artikov.

”V Mercatorju smo se odločili, da ne bomo prodajali pirotehnike, saj si vse manj ljudi za praznike želi glasnega pokanja, mnoge to zelo moti in vznemirja ter plaši živali. Za praznično vzdušje smo v Mercatorju pripravili vse za veselo praznovanje v družinskem krogu, od okraskov, lepih daril, igračk in družabnih iger,” so zapisali v odgovoru na naše vprašanje.

Odločitev pozdravljamo tako pasji skrbniki, kot njihovi štirinožni prijatelji.

Video: Moški tvegal življenje, da je rešil svojega psa iz ust aligatorja

Neverjeten video posnetek prihaja iz ZDA. Moški je iz aligatorjevih ust potegnil kužka, ki ga je aligator že potegnil pod vodo.

Richard Wildbanks iz Estera na Floridi je sprehajal svojega majhnega psa ob ribniku, ko je kužka nenadoma zagrabil aligator in ga potegnil pod vodo.

Richard, ki je po dogodku dejal, da ga je vodil adrenalin, je skočil v vodo, zagrabil krokodila in mu dobesedno iz ust potegnil svojega kužka. S psom je, zahvaljujoč Richardovemu pogumu, vse v redu.

Po dogodku Richard svojega psa ne sprehaja več ob vodi, prav vedno pa ga ima na povodcu. Kot je povedal za Winknews, se zaveda, da sta bila s psom na območju divjih živali in te je treba spoštovati.

Mama Hajdi in sin Medo iščeta dom

Hajdi (mama) in Medo (sin), sta bila pripeljana v zavetišče, ker je njun lastnik odšel v dom starejših.

Živela sta na dokaj odročni kmetiji, kjer se že nekaj časa ni nič delalo. V veliki večini sta bila prepuščena sama sebi in temu primerno je bilo njuno vedenje ob sprejemu.

Oba sta bila sila nezaupljiva in sta znala od straha tudi grdo zarenčati oz. celo napasti. Po nekaj tednih prevzgoje po principih pozitivne motivacije, se je njuno vedenje popolnoma spremenilo.

Medo
Hajdi

Sedaj sta nad ljudmi navdušena, lepo hodita na sprehodu, se rada učita in igrata, njuna aktivnost pa je starosti primerna. Hajdi je pri 8 letih že umirjena, Medo pa je razposajen 3 letnik, poleg katerega ni nikoli dolgčas.

Na svoj nov dom čakata v Zavetišče za živali Maribor, kjer lahko o njima dobite več informacij.

Kontakt:02 480 16 60 / info@zavetisce-mb.si