Češke pasme psov so bile večinoma vzrejene delo – lov, čuvanje ali nadzor – in to se še danes odraža v njihovem značaju.
Po mednarodnih standardih (zlasti Fédération Cynologique Internationale) so tri pasme nedvoumno priznane kot češke, nekaj dodatnih pa ima nacionalni ali regionalni status.
1 Češkoslovaški volčjak (Československý vlčák)
Najbolj prepoznavna pasma iz Češke (oziroma nekdanje Češkoslovaške) je nastala v drugi polovici 20. stoletja kot poskus združitve lastnosti nemškega ovčarja in karpatskega volka.
Cilj je bil ustvariti izjemno vzdržljivega delovnega psa za uporabo v vojski.
Danes gre za zelo specifično pasmo, ki zahteva izkušenega lastnika. Po videzu spominja na volka, po vedenju pa združuje delovno zagnanost in precejšnjo samostojnost. Ni pes, ki bi slepo sledil ukazom – potrebuje strukturo, doslednost in veliko aktivnosti.
Češki terier, stock.adobe.com
2. Češki terier (Český teriér)
Češki terier je ena redkih pasem, ki je bila načrtno razvita z jasnim ciljem. V 20. stoletju ga je vzreditelj František Horák ustvaril kot učinkovitega lovskega psa za delo v ozkih rovih, vendar z bolj umirjenim temperamentom kot pri drugih terierjih.
To se pozna še danes. Gre za manj temperamentnega terierja, ki je lažje vodljiv in bolj prilagodljiv družinskemu življenju, hkrati pa ima še vedno močan lovski nagon.
Češki resasti ptičar, stock.adobe.com
3. Češki resasti ptičar (Český fousek)
Gre za eno najstarejših čeških lovskih pasem, znano po vsestranskosti. Uporabljali so ga za delo na polju, v gozdu in vodi, bil je zelo zanesljiv v različnih pogojih.
Značilna zanj je njegova žimasta dlaka in izrazit “brkati” videz. V praksi je to energičen, delaven pes, ki potrebuje zaposlitev. Brez nje hitro postane nemiren.
Češki ovčar, stock.adobercom
4. Boemski ovčar (Chodský pes)
Ovčar izvira iz zahodnega dela Češke, kjer so ga uporabljali kot čuvaja in pastirskega psa. Dolgo je veljal za skoraj izgubljeno pasmo, nato pa so ga v 20. stoletju ponovno obudili.
Po videzu spominja na nemškega ovčarja, vendar je običajno nekoliko manj zahteven in bolj stabilnega značaja. Pogosto ga opisujejo kot bolj “mehko” različico delovnega ovčarja.
Praški podganar, stock.adobe.com
5. Praški podganar (Pražský krysařík)
Ena najmanjših evropskih pasem ima presenetljivo praktičen izvor – lov na podgane v mestih in na dvorih. Kljub velikosti je to izjemno hiter in pozoren pes.
Danes je predvsem družabni pes, vendar ohranja izrazit nagon za lov na majhne živali. Zaradi velikosti ga ljudje pogosto podcenijo, a gre za energično pasmo.
