»Lovske družine pogosto razporedijo svoje pse med posamezne lovce, pri čemer so v resnici lastnice teh psov, ne posamezniki, pri katerih psi bivajo. Psi so tako del »lovske opreme«, uporabljeni za lovske dejavnosti, medtem ko lovske družine za njihovo oskrbo sklepajo pogodbe z določenimi veterinarji,« so zapisali.
Ti veterinarji po njihovih besedah redno oskrbujejo poškodovane pse, kar je v praksi postalo donosen posel. »Poškodbe, ki jih psi utrpijo med lovom, so pogoste in hude, saj so živali izpostavljene nevarnim situacijam. Namesto da bi se takšno ravnanje preprečilo, sistem omogoča, da veterinarji s tem še dodatno služijo, kar odpira vprašanja o etičnosti celotnega odnosa do lovskih psov,« poudarjajo.
Kljub zakonu, ki jasno določa, da so živali čuteča bitja, ne lastnina, praksa kaže drugačno sliko. »Psi, kot je Greni, so prisiljeni sodelovati v nevarnih lovskih spopadih, kjer pogosto utrpijo hude poškodbe ali celo umrejo. To je oblika zlorabe, ki je primerljiva s prepovedanimi pasjimi boji – trpljenje je enako, le kontekst je drugačen,« poudarijo v društvu na primeru psa Grenija.
