»Ograja je cela, vrata zaprta, a o psu ne duha ne sluha« je žal zelo realen scenarij. Pobeg psa se pogosto razume kot neposlušnost in nagajivost, vendar pa je resnica običajno veliko bolj zapletena.
Pes ne zapusti dvorišča brez razloga, ampak ker ga nekaj vleče drugam. Za to je lahko veliko razlogov, kot so gibanje zunaj ograje, družba, dražljaji ali preprosto dolgčas in občutek, da je življenje zunaj ograje bolj zanimivo.
Zakaj pes pobegne?
Dokler pobeg obravnavamo kot tehnično težavo, ki jo je treba rešiti z višjo ograjo, bomo spregledali bistvo. V ozadju je skoraj vedno razlog, ki ima več opraviti z njegovim notranjim svetom, kot z ograjo. Pes je bitje gibanja, vonjav in donosov in če mu vsakdan postane preozek, bo skušal poiskati izhod.
Razlogi za pobeg so skoraj vedno povezani z vsakdanom, ki psu ne ponuja tistega, kar po naravi potrebuje, zato je pomembno razumeti predvsem dve stvari:
- Kako pes pobegne in
- Zakaj ima tako močno potrebo, da zapusti domače okolje?
Ti dve zadevi predstavljamo v seriji.
- 1. del: Osamljenost
- 2. del: Pobeg, kot spolni nagon
- 3. del: Strah in fobije
4. del: Ločitvena tesnoba
Poleg razlogov za pobeg, ki smo jih že omenili, obstajajo tudi pobegi, ki nimajo nobene zveze z radovednostjo, instinkti, strahom ali zunanjimi dražljaji. Pes ne beži zato, ker ga nekaj vleče, temveč zato, ker nečesa pomembnega več ni.
Ločitvena tesnoba je ena izmed najtežjih oblik vedenjskih stisk, saj izhaja iz samega odnosa. Vedenje takšnega psa lahko opazimo tako, da izkazuje močno navezanost na lastnika, ki se kaže na več načinov, kot so to, da lastniku sledi iz sobe v sobo, se nenormalno razveseli, ko se lastnik vrne domov ali pa postane nemiren že ob znakih odhoda (obuvanju čevljev, jemanju ključev, zapiranju vrat itd.).
Tak pes lahko npr. pobegne takoj, ko ostane sam, ali kmalu za tem, ter praviloma ne zbeži daleč, ampak ostane blizu doma, saj čaka, da se lastnik vrne.
Ločitvena tesnoba se lahko pojavi iz več razlogov. Včasih jo sproži sprememba urnika, zaradi česar pes več časa preživi sam, selitev v novo okolje, izguba družinskega člana, ali pa izkušnje psa v zavetišču ali pasjem hotelu.
Kaj lahko storimo, če psa daje ločitvena tesnoba?
Ločitvena tesnoba je opomnik, kako močna je lahko vez med človekom in psom, zato je reševanje te težave občutljivo in potrebuje doslednost, razumevanje in včasih tudi strokovno pomoč.
Reševanje takšnega problema zahteva postopno navajanje psa na kratke odhode, ki se s časoma podaljšujejo. To psu pomaga razumeti, la ločitev ni za vedno in da se lastnik vedno vrne. Pomembno je, da psa pri prihodih in odhodih ignoriramo, saj razburjenost in močna čustva krepijo napetost. S tehnikami postopnega privajanja se pes sčasoma nauči drugačnega doživljanja samote, cilj tehnike pa je, da se pes počuti miren in varen, tudi ko je sam doma. Ko pes postopoma spozna, da odsotnost ne pomeni izgube, se potreba po begu zmanjša.
