Slovenska kinologija v stotih letih previharila vse viharje

30. maja, 2022
Blanka Markovič Kocen, povzeto po reviji Moj pes

S kar petimi razstavami v enem vikendu Kinološka zveza Slovenije te dni v Lescah obeležuje svojo stoletnico. Organizacija, ki preživi toliko let, je trdoživa, verjetno dovolj dobro organizirana, da prebrodi vse viharje, ki se jim v stotih letih gotovo ni mogla izogniti.

Slovenski začetki po veliki vojni

V primerjavi z Britanci, pionirji kinologije, in s Francozi, smo se Slovenci na področju znanosti o psih lahko organizirali šele po temeljitih spremembah evropskih meja, torej po veliki vojni.

Pasje razstave vladajo na kinološkem nebu

Začetke kinologije so zakoličili lovci, v svoji rubriki v reviji Moj pes piše Tone Hočevar. Tedaj smo poznali zelo zelo malo pasem, medtem ko so pri nas zastopane skoraj vse pasme, kar jih pozna svet, na kinološkem nebu, pa tudi pri nas, kakor povsod po svetu, vladajo pasje razstave.  Brez njih vzreditelji ne bi mogli prodajati mladičev, potrošniki pa ne bi spoznavali pasem. Tudi pasjih šol je nešteto, bolj ali manj kvalitetnih.

Vse več vzrediteljev

Vzrediteljev je tudi vse več, uvoženih kužkov pa neverjetno veliko. Ker ni več meja, po plemenjake vzreditelji hodijo praktično po vsem svetu, a degeneraciji se ni mogoče izogniti.

Plemeniti psi iz dvorcev v mestna stanovanja

Plemenitih psov z rodovniki ne že dolgo nimajo več zgolj premožni ljudje v svojih dvorcih in na posestvih, ampak bodo poselili mestna stanovanja, tudi najmanjša, postali družinski kužki, del družine. Silovita komercializacija je usodno posegla tudi v vzrejo psov, nekatere pasme so zato, denimo na Norveškem, pred kratkim prepovedali. A med pravimi ljubitelji in pravimi kinologi ne bi smel nikoli prevladati zakon trga in dobička. Pa je žal prav ta pripeljal do stranpoti.

Od ducata pasem do vseh pasem sveta

Dandanes (izjema je bilo obdobje pandemije, ki je udarilo tudi po kinologiji) komaj še preštejemo število legel in mladičev. V času pred drugo vojno, ko je bila stara jugoslovanska kinologija v svojem prvem razcvetu, je bilo malo manj kot ducat ali kvečjemu malo več kot ducat pasem. Nekaj kratkodlakih nemških ptičarjev, nekaj nemških žimavcev, trije koker španjeli so se polegli, denimo v letu pred drugo vojno, pa devet kraških ovčarjev, dva dobermana. Pa dva ducata resastih istrskih goničev, ki so bili kakopak slovenska pasma. Takrat gotovo nihče ni niti v najbolj črnih sanjah pomislil, da bodo resasti istrski goniči nekoč tuji, hrvaški.

Kraševec mora  biti kot punčica v očesu

Kraški ovčar je naša edina priznana avtohtona pasma, če ne bomo zares pazili nanjo, lahko izgubimo še to. Za vse ljubitelje psov, za kinološko zvezo pa še posebej, mora biti kraševec kot punčica v očesu.

Generacije odhajajo, psi ostajajo

Nove generacije ljubiteljev psov prihajajo in tudi odhajajo, stare garde jim včasih pustijo blizu, včasih tudi ne. Samo psi so še vedno taki, kot so bili nekoč, prijazni in prijetni sopotniki, brez katerih ne moremo. Njihova vloga je v vsakem obdobju drugačna. Pred stoletjem so predvsem pomagali loviti, potem so jim namenili novo vlogo, pomagali so vojskam in policijam, kmalu so se spremenili v športnike in tekmovalce. Nikoli pa še niso toliko storili za zdravje svojih ljudi kakor zadnje čase.