V Sloveniji pasjih farm ni, je pa dvoriščna vzreja

V Sloveniji načeloma pasjih farm ni, vendar pa se pogosto pojavlja tako imenovana dvoriščna vzreja, torej vzreja nerodovniških psov (mešancev).

Njihovi starši so lahko pasemski, lahko pa gre za pasmi podobne mešance. Kot pravi Eva Kobentar iz Društva za zaščito živali Ljubljana, se ljudje za to odločijo iz različnih razlogov. »Lahko gre za zabavo in radovednost, lahko pa tudi za zaslužek. Če nekdo prodaja mladiče dveh rodovniških psov, ki sami nimajo rodovnika, je na mestu vprašanje, zakaj lastnika pred paritvijo nista pridobila vzrejnih dovoljenj. Za vzrejno dovoljenje je treba med drugim pridobiti ustrezne zdravstvene izvide, in če teh ni, je zdravje pasjih staršev lahko vprašljivo,« opozarja sogovornica.

Doda, da gre lahko tudi pri dvoriščni vzreji za izogibanje stroškom za zdravstvene teste in podobno, s čimer si vzreditelj poveča dobiček, lahko pa gre zgolj za neznanje, ki je že samo po sebi velika težava.

»Pogoji, v katerih biva pasja mama in v katerih preživi prve mesece svojega življenja mladiček, namreč psa zaznamujejo za vse življenje,« opozarja Kobentarjeva in doda, da imata znanje in pristop vzreditelja zato odločilen vpliv na to, kakšnega psa bo kupec dobil.

»Pri rodovniških psih stanje mladičev in skrb zanje preveri vzrejni referent, pri čistokrvnih brez rodovnika pa ni nobenega nadzora,« opozarjajo tudi v Alfakanu in dodajo, da običajno takim vzrediteljem ne gre za dobrobit pasme, temveč le za zaslužek.

Izsek iz prispevka, ki je objavljen v reviji Moj pes, avtorice Andreje Šalamun