Čeprav se je pred kratkim spremenil Zakon o zaščiti živali, kjer se v besedilu zelo optimistično bere, da so verige prepovedane, se v resnici ni spremenilo popolnoma nič.
Za vse tiste reveže, ki jih skrbniki obsodijo za zločin, ki ga nikoli niso storili in jih priklenejo na verigo ali zaprejo v boks, se v njihovi realnosti res ni spremenilo popolnoma nič. Zakon bi naj namreč navajal, da je pes lahko privezan na daljše vodilo (zajla), če je njegova funkcija varovanje premoženja oz. le-ta biva na kmetiji.
Potrebe psov se ne razlikujejo glede na funkcijo, ki jim jo določi človek, temveč glede na nagone, ki pa jih ima vsak pes, ne glede na pasmo. Nekateri imajo izražene bolj, drugi manj. Pes, ki je privezan na verigo (zajlo) ali zaprt v boks, brez ustreznih sprehodov in vsakodnevnega gibanja, je še vedno prikrajšan za osnovne življenjske potrebe. Vsi psi ne glede na pasmo imajo potrebe po gibanju, vohanju, iskanju, potrebe po izražanju njihovih naravnih nagonov.
Pes, ki je omejen in izoliran od okolice, nima od svojega življenja popolnoma nič. Ravno nasprotno, vse življenje trpi v pomanjkanju, po hrepenenju, po pozornosti. Zanj je vsak nov dan – nova izgubljena priložnost za doživetja, ki dajejo pravzaprav smisel temu življenju. Tako skrbništvo nad psi je v 21. stoletju nedopustno.
Sprašujemo se, kako dolgo bomo še tisti ljubitelji živali, ki nam je mar zanje, tiho gledali te žalostne prizore sredi dvorišč? Naša dolžnost je, da v primeru opažanja nepravilnosti čimprej ukrepamo. Ne glede na to, da si morda mislimo, da naša prijava ne bo obrodila pravih sadov. Prav je, da je zabeležena in da vsi tisti skrbniki psov, ki neustrezno skrbijo zanje, vedo da so pod drobnogledom. Ker sami ne morejo govoriti je prav, da smo njihov glas.
Katjuša Rajovec, zavod Muri
