HOVAWART - MORAMO SI GA ZASLUŽITI - Oktober 2000

Hovawart je močan, pravokoten, dolgodlak službeni pes, srednje velikosti. Izšolamo ga lahko za različne naloge. Po naravi je temperamenten in že po naravi zaščitniški in posesiven.
Odlikuje ga odlično razvito čutilo voha. Zaradi teh značilnosti in njegove navezanosti na družino, v kateri živi, je odličen družabnik. Poleg tega je pa tudi izvrsten čuvaj in sledarski pes. Je pasma s tremi barvnimi kombinacijami: črno-rjav, zlatorumen in črn.

VELIKI ŠNAVCER - BRKATI IN BRADATI VELIKAN MEHKEGA SRCA - November 2000

Šnavcerji so nedvomno ena od nemških kinoloških mojstrovin. Kdor nikoli v življenju ni imel šnavcerja, velikega, srednjega ali pa pritlikavega, ima še vedno čas za to! Gotovo mu ne bo žal.
Šnavcer ne potrebuje trde vzgoje, najboljše vzgojeni šnavcerji so v ženskih rokah. Pri vzgoji in šolanju potrebuje šnavcer zvrhano mero potrpljenja, doslednosti in razumevanja. Šnavcer se duševno razvije pri dveh letih starosti. Zanj se odloča vedno več mladih družin, ker je šnavcer varen in zanesljiv prijatelj otrok.

MOPS MALI VELIKAN GLASNO SMRČI - December 2000

Slovenci še nismo našli (pa bi ga lahko!) svojega imena za enega izmed najbolj ljubkih kužkov, kar jih pozna svetovna kinologija in ga skoraj v vsaki evropski državi imenujejo po svoje. Mops gotovo sodi med najstarejše pse, njegovi začetki menda segajo v čas skoraj pol tisočletja pred Kristusom. Oblikovan je bil v skladu s kasnejšim pasemskim standardom, ko v Evropi še nismo slutili, da si bomo kdaj izmislili pasje pasme.
Slovenci mopsu pravimo mops najbrž zato, ker je naše začetno kinološko znanje prihajalo iz nemškega sveta, pa tudi kasneje smo ostali hudo navezani na nemške poglede, kar zadeva pse in tudi človeški odnos do psov. Pravega, verjetno kitajskega ali pa morda tibetskega imena za pomanjšano dogo ne poznamo, ker morda čisto takega psa tudi niso poznali, najstarejše evropske ime je bilo nizozemsko, mopshond ali pes, ki smrči in godrnja. Naši vzorniki Nemci so nizozemsko besedo skrajšali in jo vzeli za svojo. Angleži, ki so kužka dobili od Nizozemcev, so mu dali ime pugdog ali Pug Dog, po opicah, ki so jim rekli pug in so bile v tistih časih priljubljene v gosposkih hišah. Kasneje so našli drugačno razlago, ime pug naj bi prišlo iz latinske besede pugnus (oblika kužkove glave naj bi spominjala na sklenjeno pest).

AIREDALSKI TEIER - DOBER ZA VIDRE, VOJNE IN AGILITY
- Januar 2001

Ves lep in negovan se zdi razstavni lepotec in na marsikateri razstavi so njegovi sorodniki zmagovali in še zmagujejo med vsem pasmami. Ko so divjale velike vojne, zlasti prva, je veljal za vojaškega psa, za pomočnika so ga imeli radi tudi žandarji (svojčas so ga imeli tudi slovenski miličniki), v Afriki še dandanes prisegajo, da je najboljši za lov na veliko divjad. Kmetje in delavci ob reki Aire v okolici Leedsa v Yorkshiru pa so ga nekako spravili skupaj zato, da bi lovil vidre, moril podgane in čuval ne prav bogate hiše.
Kot vsaka druga pasma tudi airedalec sega v prazgodovino, pa potem v stari Rim in rimsko osvajanje Evrope, hkrati pa seveda v devetnajsto stoletje, ko so pasmo naredili z vso resnostjo, vendar brez zapiskov, ki bi potrjevali današnja ugibanja o morebitnih pasmah in naključnih vaških cuckih, ki so sodelovali pri zgodovinskem opravilu ustvarjanja ene izmed najboljših in najbolj koristnih pasjih pasem, kar jih svet pozna. Airedalec je vsekakor največji, najmočnejši in za vsakršno delo najbolj uporaben med vsemi terierji, v svoji pisani zgodovini pa je moral pravzaprav početi prav vse, le pravi terier ni bil nikoli. Prevelik je, da bi se lahko za lisicami ali jazbeci stlačil v luknje, preobilen in pretežak, da bi ga lahko lovec potem potegnil nazaj na plano.

AMERIŠKI STAFFORDSHIRSKI TERIER - MOČNE ČELJUSTI, MEHKO SRCE
- Februar 2001

V Nemčiji so ga ponekod, v nekaterih zveznih deželah, že strogo prepovedali, v večini evropskih držav ga brez pomisleka uvrstijo med tako imenovane ubijalske pasme in ga postavljajo med nezaželene, skupaj s celo vrsto drugih pasem, ki so imele nesrečo, da so v enem koščku svoje zgodovine pripadale agresivnim ljudem. V marsikateri bolnišnici, zlasti tistih za živčne bolezni, služi kot spremljevalec ljudi, ki pomirja in daje samozaupanje vsem okrog sebe. Radi ga imajo v domovih za starejše ljudi, ker se tako rad pusti božati in njegova koža prav nič ne smrdi, tudi mokra ne. Je odličen ruševinar in tekmovalec v agilityju, primeren je skoraj za vse, le za tisto ne, za kar so ga nekoč vzredili - za pasje boje. Še zmeraj se rad stepe in bolje je, če ne dobi prilike za šopirjenje pred vrstniki.

PARSON RUSSEL TERIER IN JACK RUSSEL TERIER - PEPELKA SE SPREMINJA V DVE PRINCESKI - marec 2001

"Vsakemu pravemu lovskemu terierju na razmeroma nizkih nogah lahko rečemo Russelov terier", je pred desetletji v britanski pasji enciklopediji zapisal poznavalec delovnih terierjev Brian Vesey-Fitzgerald. Russelov je pomenilo dober, trden, vztrajen, zagrizen, oster, neizprosen, pa skoraj vseeno kakšen na pogled. Malo večji, malo manjši, malo bolj ali malo manj resast, čisto bel ali pa ves pisan. V pravila in standarde so večjo vrsto vpeli pred desetletjem, manjšo pa šele zdaj, po zadnji svetovni razstavi v Milanu.
Nobena terierska pasma v Angliji, kjer so doma vsi terierji (neangleški terierji so plod križanj angleških terierjev na tujem), ni številčno tako zastopana, kakor je terier, ki so mu na britanskem otočju in tudi v deželah, ki so dolgo sodile pod britansko krono in bile del največjega med vsemi imperiji v zgodovini, kar na počez rekli Russelov terier.
Velikanska večina Russel terierjev še vedno sodi med tiste "delovne" terierje, ki nimajo nobenih papirjev, delovno mesto pa so že zdavnaj prenesli iz lovskih revirjev v mestna stanovanja. Njihovim skrbnikom je, podobno kot prej in še zdaj lovcem, popolnoma vseeno, ali so njihovi ljubljenčki malo večji ali malo manjši, pomembno je le, da so prijazni in igrivi (za lovce pač ostri in vztrajni). Spregledajo jim tipično teriersko trmo, ki je ti kužki tudi po prilagajanju novim časom in novim nalogam ne morejo skriti. Samo lovci jih še znajo vzgojiti kot nekoč in jih narediti ostre, vztrajne in neizprosne do lisic, jazbecev in zajcev.

ČOVČOV - LEGENDA IZ KITAJSKE - april 2001

Čeprav je cesar Chin Shin uničil kitajsko književnost ter s tem tudi arhiv vzreje čistokrvnih psov, so arheologi in naturalisti prepričani, da je čovčov pasma, ki je stara več kot 2000 let in tako ena najstarejših pasem na svetu. O tem pričajo mnogi zgodovinarji, saj so našli njihove skulpture, ustvarjene 200 let pr.n.š. Zgodovinarji navajajo, da je bil čov v tistih časih spreten pes, ki so ga uporabljali za lov. Ohranjena kitajska zgodovina omenja čovčova že za časa vladavine cesarja Wu Wonga leta 1121 pr. n. š.

BEAUCERON - maj 2001

ZVESTOBA, RDEČE NOGAVICE IN DVOJNE OSTROGE

Med evropskimi ovčarskimi pasmami jih je malo, ki jim je mogoče brez zadržka reči prvinske, nepokvarjene, neizumetničene, take, ki niso suženjsko podložne gospodarju in tudi ne podivjane. Med prvinske ovčarje, zganjalce čred in hkrati čuvaje sodi francoski beauceron, ki se še zdaj nauči pasti ovce in zmaga na ovčarski tekmi, živi na kmetiji ali pa na predmestnem vrtu, prav noben greh ni, če ga preselimo v stanovanje, le ukvarjati se moramo z njim.

Ko so pred stoletjem nastajale pasje pasme, so vsi veliki narodi iskali svoje zaklade na štirih nogah, jih dokončno oblikovali in iz njih naredili poenotene vrste, jim zapisali na papir starše in prastarše, jih razstavili in tudi s psi tekmovali med seboj, z drugimi velikimi narodi torej. Britanci, ki so bili prvi, so se postavili z lovskimi psi - ptičarji, terierji, šarivci, pa tudi z ovčarji s škotskih planin, tekmeci iz celinske Evrope so jim sicer zavidali prvaštvo, vendar se niso toliko razburjali zaradi morebitne otoške prednosti, ki je bila v začetku očitna, najbrž tudi zato, ker so bili Britanci tedaj največji imperij, kar jih je kdaj videl svet. Mar jim je bilo, kaj imajo in česa nimajo bližnji sosedi, tisti na trdnih tleh, ne daljni Otočani.

Francoski ovčar beauceron oziroma, kakor mu Francozi radi rečejo "bas rouge" (rdeče nogavice), je eden od redkejših kratkodlakih ovčarjev. Beauceron je ena najstarejših še vedno "nepokvarjenih" ovčarskih pasem, ki je ohranila svojo prvinskost. Njegov zunanji videz je "preprost", celo nekoliko rustikalen. Uravnotežen je tako po zunanjem videzu kot po značaju. Zaradi svoje grobe moči in močnega značaja ter samozavesti je primeren za izkušene vodnike psov. Beauceronova nezaupljivost v mladosti se pozneje spremeni v samozavest in dominantnost. Ko odrastejo, se prav zaradi te značilnosti ne podrejajo drugim psom. To pa še ne pomeni, da so napadalni ali pa nevarni. Ti veliki psi so v resnici zelo tihi in odlični čuvaji ter veliki prijatelji svojih ljudi. Zelo radi imajo otroke, na katere pazijo, kot so beauceronovi predniki na črede ovac. So rojeni tekači, zelo živahno se gibljejo, zato so jih v vojski imeli radi za spremljevalce konjenice. Še danes pa jih marsikje uporabljajo kot ovčarske pse, kot policijske in vojaške pse, pa tudi kot prijazne družinske pse. So izjemno učljivi in vodljivi, zato jih vse več uporabljajo tudi kot tekmovalne pse v športni kinologiji.

Beauceron je bil kot ovčarski pes prvič omenjen v 18. stoletju, pozneje pa kot vojaški pes in hišni čuvaj. V slovensko rodovno knjigo je bil prvi beauceron vpisan leta 1992, aprila 2001 je minilo devet let, odkar sva z možem Viktorjem iz Francije uvozila psico Annabell v.d. Bannenweide iz Francije. Annabell je bila prva beauceronka, vpisana v slovensko rodovno knjigo. Psička je imela štiri legla in 34 mladičev. Annabellini mladiči so zmagovali na mnogih uglednih razstavah. Dosegli so tudi nazive svetovni prvak, svetovni podprvak, evropski mladinski prvak, pes naše vzreje pa je bil šest let zaporedoma klubski prvak Avstrije. Mnogi psi naše vzreje so opravljali tudi delovne izpite. Našo psarno Črna perla poznajo v Slovenijo in v mnogih tujih državah.

V slovensko rodovno knjigo je vpisanih več kot sto beauceronov. Ponosna sem, da sem prva slovenska vzrediteljica teh zelo kakovostnih in inteligentnih psov.